Ugrabljena glava

Večkrat sem že prebrala nasvet, da v prid pristnemu življenju naj gledanje elektronske pošte in brskanje po socialnih omrežjih ne bo prva stvar, ki jo zjutraj naredimo.

Kljub zavedanju, kako zelo pomembno je, da zjutraj najprej slišim, začutim sebe, podoživim prejšnji dan, se zazrem skozi okno, grem pod tuš, molim, kaj zapišem, objamem moža in otroke … (dobrih jutranjih navad ne manjka), še prevečkrat podležem skušnjavi in me premaga radovednost, da pogledam, “če je kaj novega”. Kaj novega, dobrega bo v svetu zunaj, če tega v svojem majhnem ne najdem?

Po takih izgubljenih dveh, petih, desetih, tridesetih, šestdesetih minutah se počutim, kot da mi je nekdo ugrabil glavo. Misli se vrtijo v eni in isti krožni smeri ter ne najdejo izvoza, dokler me v tukaj in zdaj običajno ne pokličejo otroci. A rada bi bila tukaj že prej, ne nehote na drugi strani oceana ali pa v prijateljičini hiši.

Imaš kakšno dobro strategijo, da se odvrneš od tehnologije, ko ti ta ne koristi?