Učenje tujega jezika ljubezni

Pred skoraj petimi leti sem zavestno stopila na pot učenja ljubezni do sebe. Kako se ga učim in zakaj mi gre tako počasi?

Že Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, ki mi je bila prva spodbuda za samovzgojo na tem področju, me opozarja:

Na čute in čustva težko delujemo neposredno, na misli in voljo tudi, toda če vadimo preklapljanj med njimi, imamo več možnosti, da bomo čutile, čustvovale, mislile in delovale tako, kot si želimo. Ljubečega, toplega podpiranja sebe se učimo tako, kot se učimo novega jezika: vsak dan in dolgo časa. Najprej samo poslušamo in malo razumemo, potem jecljamo, nazadnje govorimo, vmes pa se pojavljajo zastoji, ko ne moremo in ne moremo preseči prejšnje ravni. Vaje nam odkrivajo, da ni lahko razumeti govorice ljubljenih. S kakšno težavo se šele izražamo v tem jeziku! (iz knjige, str. 195)

Do sedaj sem se vadila že v mnogih jezikovnih veščinah:

• branje (knjig, ki mi pomagajo na poti do sočutja do sebe in do drugih, nenasilne komunikacije)
• pisanje (v vajah Na svoji zemlji Alenke Rebula)
• poslušanje (npr. meditacij sočutja do sebe Kristin Neff)
• ustvarjanje (npr. likovno ustvarjanje z nalogami spoznavanja sebe  z Brene Brown na 6-tedenskem e-tečaju)
• “konverzacija” v skupini (že dobra štiri leta se nas 8 žensk, mamic, srečuje v skupini Blagor nam)
• listki po stanovanju (npr. opomnik na hladilniku – 50 načinov, kako lahko negujem sebe)
• gostovanje v “tujini” (udeležba na delavnicah za samovzgojo npr. pri Alenki Rebula in Josipi Prebeg)

Gre mi zelo, zelo počasi, a gotovo na bolje.

Vse, kar je lepo in vredno v našem življenju, traja dalj časa in zahteva potrpežljivo delo. To je miroljuben pristop. V njem lahko zdržim dolgo časa. Celo življenje.

Alenka Rebula v intervjuju