Zdi se mi, da se otroci požvižgajo na to, ali sem jutranji človek ali nočna ptica – izberejo si in živijo svoj dnevni ritem povsem brez slabe vesti, v sliki njihovega popolnega dneva pa sem seveda nepogrešljiv del. Dvomim, da bi me kateri koli drug delodajalec dolgo navdušeno gledal, kako skuštrana in v pižami zaspano nergam, in mi ob jutro za jutrom navsezgodaj vneto potiskal v roke flomaster z besedami: AU-TO! (nariši mi avto)