TOREK, 25. januar

Ko postanemo mame, se neverjetno število ljudi čuti poklicane, da nam vsake toliko posolijo pamet. Kako naj verjamem, da so pripombe izrečene v moje dobro in dobro otroka, če pa sejejo dvom v moje materinske sposobnosti in v odgovornost mojih odločitev? Mama je strokovnjak za svojega otroka, saj z njim preživi največ časa in mu je najbolj predana. To ne pomeni, da se tudi ona ne more še marsičesa naučiti. W. Sears izogibanje “dobronamernim” nasvetom uvršča med bistvene sestavine povezovalnega starševstva, saj nam, če jim pretirano sledimo, grozi izguba pristnega stika z otrokom.

Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: “Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?” Rekel je: “Kdo si, Gospod?” Glas pa je odgovoril: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.” (Apd 9, 4-5)

Naš razvoj doseže pomemben vrh, ko sklenemo iz vsega srca ljubiti svojo edinstvenost in ji obljubimo zvestobo tudi za ceno večjih odpovedi, kritike okolja, umika iz odnosov, v katerih nismo spoštovane. Zato samozavest ni dobrina za boječe duše, saj zaživi iz brezkompromisnega soočanja z vsemi ovirami iz oči v oči, iz stika z realnostjo, pogosto iz hudega trka s pričakovanji najbližjih. Ko se odločamo za samozavest, je dobro vedeti, čemu gremo naproti. Izgubile bomo naklonjenost ljudi, ki nas niso pripravljeni spoštovati, a pridobile bomo druge. Tiste, ki si želijo ljubiti žensko, polno dostojanstva, tiste, ki ljubijo naše razcvetanje. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 156)