SREDA, 24. avgust

Včasih se ob koncu dneva, ko z možem sedeva v dnevno sobo, sprašujem, kaj naj povem o svojem dnevu. Občutek imam, da me sploh ni bilo – od jutra do večera so me zasedale potrebe, želje in zahteve mojih otrok, pogosto tudi moževe prošnje ali zunanji dogodki, in le s težavo sem tu in tam sledila svoji misli. Uspehi, ki jih nizam, so le delno moji – pomagala sem, da je uspel otrok.

Kdo ali kaj naj napolni praznino, ki me preveva ob takih trenutkih?

Ugotavljam, da mi občutek izpolnjenosti prinašajo le želje, ki sem jim uspela slediti in jih uresničiti, pa so se porodile iz lastnega navdiha. Nekaj zjutraj skleniti, se spomniti čez dan in nato hopla – zapopasti. Tudi če ves dan sledim le zahtevam in prošnjam drugih, se zvečer počutim izpolnjeno, če sem naredila vsaj eno stvar, ki je zrasla na mojem zelniku.