SREDA, 20. april

Materinstvo bi po mnenju današnje družbe morale opraviti kar takole mimogrede. To sporoča tako miselnost, da bi morale biti po porodu čim prej fit in “back to normal”, da ostati doma pomeni imeti hudo urejeno gospodinjstvo, da ostati doma dlje kot v času porodniškega dopusta pomeni svojevrsten luksuz kot tudi stavki v smislu: “To boš pa že…”, “Saj bo…”, “Saj si ves dan doma, kako ne moreš tega?”

Kdor koli ima vsaj nekaj izkušenj z otrokom, ve, da pri otroku ni nič kar takole mimogrede. Ne dojenje, ne uspavanje, ne osvajanje gibalnih veščin, ne tolažba, ne učenje govora, kaj šele zahtevnejše oblike izražanja čustev, bonton itd. Vse to zahteva leta in leta posvečenega časa, kar pa pomeni odpovedovanje drugim stvarem, oz. bolje rečeno načrtno zanemarjanje.

Koliko tega zmoremo izbrati v svobodi (kajti samo svobodna izbira lahko izraža držo ljubezni), pa je odvisno od vsake od nas – koliko slišimo svoje želje, koliko zmoremo presegati ustaljene vzorce, koliko se uspemo upirati družbenim pritiskom, koliko uspemo videti pomembnost v svojem prispevku oz. koliko samospoštovanja premoremo, da se lahko imamo rade tudi s čudno frizuro, s povzdignjenim glasom, starimi oblačili, z zaprašeno knjižno polico, s polnim pomivalnim koritom, posušenim cvetjem…

Svojevrsten izziv pa nam lahko predstavlja tudi sprejemanje dejstva, da delamo nekaj, česar družba ne priznava, brez maščevalnosti in sovraštva do tistih, ki ne vidijo, kako naporno nam je, češ: “Bi že videl, če bi bil vsaj en dan sam doma z otrokom.” Ne tako. Ob tem imamo matere namreč tudi mnoge privilegije. Jih vidiš?