Moje povezovanje s prvim sinkom, ki je Bogu hvala zdrav deček, je bilo po porodu s carskim rezom olajšano z dojenjem, ki nama je šlo odlično, s skupnim spanjem in z nošenjem v traku. Spomine na porod sem pospravila v predal »travmatično«. Ko pa se je čez dve leti in pol bližal drugi porod, sem se zavedela, da se moram z njimi soočiti.
Z možem sva se skupaj odločila, da bova v pripravo na porod vključila doulo, s katero smo se na daleč poznali že od prej, saj sva sodelovali pri nekaterih projektih. Že v začetku nosečnosti smo se enkrat pogovarjali – zaradi težav z usklajevanjem kar prek Skypa – od sedmega meseca nosečnosti pa smo bili bolj v navezi. Douli sem večkrat obnovila svojo porodno zgodbo, tudi mož je povedal svoje doživljanje stvari, tako da smo skupaj razvozlavali, kaj je moj največji strah. Bilo jih je namreč več, največji pa je bil strah pred tem, da sploh ne znam potiskati. Strah me je bilo še tega, kako se bo moje telo lahko toliko odprlo, da bo šel ven cel dojenček, strah me je bilo bolečine ob tem, strah me je bilo ponovnega carskega reza in tega, da bi spet ostala sama brez dojenčka in dojenček brez mene. Da bom morala biti cel teden v bolnici (zaradi cr). Strah me je bilo tudi soočenja z zdravstvenim osebjem (moja ginekologinja mi je namignila, da me verjetno čaka še en carski rez z besedami, da lahko »poskusim roditi vaginalno« in ob zagotovilu, da bodo v porod posegli ob prvem sumu, da gre lahko kar koli narobe). In še in še strahov. Zadnji, ki sem si ga priznala, se je glasil, da me je strah poroda. Zveni preprosto in poznano, a je to kljub temu globok in kompleksen strah.
Ob srečanjih z doulo in »rezervno« doulo (za čas, ko je bila prva v tujini) ter iz knjig o porodih (brala sem Skozi nosečnost z Jezusom od Kelly Townsend in Modrost rojevanja Ine May Gaskin) sem izvedela veliko stvari o posledicah ukrepov, ki sem jih doživela pri svojem prvem porodu (npr. predrtje mehurja lahko ima za posledico carski rez, potiskanja se ni treba »učiti«, ampak ga moraš začutiti, rojevanje v pokončnih položajih je lažje, saj gravitacija deluje tebi v prid …). Veliko zaupanja mi je vlilo tudi prebiranje porodnih zgodb v obeh knjigah, saj so živ dokaz, da tudi porod, kjer vse stvari niso idealne (npr. velik otrok ali pa zabrazgotinjena maternica), lahko teče po naravni poti, če so ob porodnici dobre babice. Močno pa sem se naslonila tudi na Boga, v molitvi sem mu izročala svojega dojenčka in porod, prosila sem za potrpežljivost, za zaupanje, za varstvo, se priporočala svetnikom, ki so v tistih dneh godovali. Pri maši sem od Boga, ki mi je že tolikokrat povsem konkretno pokazal, da skrbi zame, prejemala mir, ki sem ga potrebovala, da sem sploh zmogla čakati na to, da se porod sam začne. Gotovo so pomagale tudi molitve ljudi, ki so mi blizu, a moči molitve ni mogoče izmeriti. Domači župnik mi je podelil tudi blagoslov za srečen porod oziroma vodil obred blagoslova.
Ko pa je prišel rok poroda in sem že dva tedna pravzaprav imela popadke, sem postajala vse bolj živčna in v skrbeh. Tudi tokrat me je doula uspešno mirila in me spomnila, da se na vse vredne stvari v življenju čaka. Olajšano sem se počutila tudi, ko so moji starši odpeljali starejšega otroka »na počitnice« k sebi, da nama ni bilo treba skrbeti, kam bova ga dala, ko se porod končno začne.
Tako sem okrog treh popoldne prosila porodničarko, če lahko grem domov. Kako sem bila olajšana, ko je to z razumevanjem sprejela! Imam pa občutek, da je vedela, da bom kmalu nazaj … le da nihče ni vedel, kako kmalu!
Doma sva se z možem oba stuširala in šla spat. Ko sem se zbudila, sem imela občutek, da sem spala celo noč, tako sem si odpočila, mož pa je povedal, da on pravzaprav sploh še ni zaspal. Vstala sva, povečerjala (jaz sem pila samo kefir, da bi mi pomagal pri prebavi – bila sem zaprta), on je šel delat na računalnik, jaz pa sem prižgala televizijo. Kmalu se je oglasilo ščipanje in zvijanje v trebuhu, moža sem poklicala, da se spet nekaj dogaja, a da naj kar konča, kar dela, da bom videla, ali gre zares ali ne. Ko pa je mož videl, da že težko diham med popadkom, je rekel, da če jaz ne vem, da gre zares, ve pa on! Odpravila sva se od doma in v nalivu čim hitreje poskušala priti do porodnišnice. Popadki so bili v avtu močni in na 6 minut.
Ko sva prišla do bolnišnice, je mož zapeljal pred vhod za urgenco, jaz sem se usedla kar na voziček za invalide in pustila sestri, da me je vso sopihajočo peljala do porodne sobe. Zelo sem bila vesela, ko sem zagledala babico, ki sem jo poznala že s CTG pregledov. Prosila sem jo, če me lahko pregleda, koliko sem odprta kar takoj, preden spet dobim popadek, in ugotovila je, da sem odprta 8 cm. »A šele!« je bila moja reakcija, ker sem mislila, da bom zelo hitro rodila – 8 cm pa se mi je zdelo še daleč od 10! Seveda sem hotela vedeti, kako dolgo bom še rojevala (takšna pač sem), a me je babica odločno, a nežno spomnila, da to sploh ni pomembno. Takrat sem čas sicer težko izpustila izpod nadzora, a bilo je zelo blagodejno.
Popadki so se mi zdeli zelo boleči in razmišljala sem že o sredstvih proti bolečini. Na spodbudo babice sem se odpravila do stranišča, da bi šla lulat, čeprav neuspešno. Zanimivo mi je bilo, ko je babica takrat v smehu rekla: »A tukaj pa bi potiskala!« Takrat sem nekako začela čutiti, kaj pomeni »potiskati«. Na stranišču je bilo hladno, ker je bilo okno prej odprto, zato sem nekaj minut ostala kar tam in dihala sveži zrak, nato pa smo se odpravili nazaj v porodno sobo. Klečala sem na blazinah in se naslanjala na posteljo. Mož je sedel na postelji in me med popadki držal za roke. Poslušali smo meditativno glasbo (zgoščenko Adoro te), vse ostalo je bila tišina (razen mene, ko sem ječala in nato že rjovela ob popadkih).
Ves čas sem ga imela pri sebi, tudi potem, ko me je babica na postelji odpeljala na porodni oddelek. Nič na svetu se ne more primerjati s tem, da imaš ob sebi svojega novorojenčka!
… se nadaljuje …
Slike so ilustrativne.
10 razlagov, zakaj so spletna predavanja idealna ravno za mamiceRead more...
GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU Pomembno je ohranjati otočke jasnine https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA…
1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: "Sem Ana, literarna agentka :)" Da,…
Nezaslišano! Pozabiti, da si mama?! Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju…
Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma! Pritisnila sem na…
Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi…