SOBOTA, 27. avgust

“Kadar se domača opravila imenujejo garanje, vsa težavnost izhaja dejstva, da ima ta beseda dva pomena. Če garanje pomeni le zelo težko delo, je treba priznati, da žena zares gara doma, kot tudi moški lahko gara v katedrali v Amiensu ali za puško pri Trafalgarju. A če to pomeni, da je težaško delo težko, ker je neznatno, brezbarvno in malo pomembno za dušo, potem to besedo raje opustim; ne vem kaj naj bi pomenila. Biti kraljica Elizabeta v malem, odločati o nakupih, banketih, delu in počitku; biti oskrbnica v malem, ki priskrbi igrače, škornje, rjuhe, kolače in knjige; biti Aristotel v malem, ki uči moralo, bonton, teologijo in higieno… Lahko si predstavljam, da to izmuči um, vendar si ne morem predstavljati, kako bi ga to omejevalo. Kako je lahko pomembna kariera praviti tujim otrokom o Pitagorovem izreku, in nepomembna pripovedovati svojim otrokom o vesolju? Kako je lahko razgledano biti ista stvar vsem, in ozkogledo biti nekomu vse? Ne; vloga žene je težavna, vendar zato ker je velika, ne ker je majhna. Mama se mi smili zaradi pomembnosti njene naloge, ne zaradi njene majhnosti.”

(iz knjige “What’s wrong with the world” – Kaj je narobe s svetom – G. K. Chesterton)