Že lep čas me priganja kup obveznosti, opravil in nalog, ki bi mi bile sicer zelo prijetne, a jih nisem bila zmožna postoriti; ne kot dodatek k že tako napornemu vsakdanjiku. Sprašujem se, koliko smiselno si je pisati seznam “Za postoriti”, če bi potrebovala predvsem počitek in čas zase, tega pa ob razpoložljivosti mojim najbližjim kronično primanjkuje. Hrepenim po praznem prostoru, po samoti, ko bi lahko uresničila kakšno svojo srčno željo, v miru in zbranosti zapisala kakšno misel, si uredila že predolgo zanemarjeno birokracijo, se bolj sistematično lotila obdelave strokovnih knjig o porodu, ki me živo vabijo …
Resnica je, da tako dolgo, kot sem morala gojiti to prepuščanje in razpuščanje, da sem bila zmožna biti na razpolago svojim otrokom, tako dolgo bom verjetno morala gojiti tudi sposobnost za zbranost, osredotočenost na eno stvar, čuječnost in posluh za svoje notranje dogajanje.
Vabim vas, da vadite z menoj dan za dnem, korak za korakom ..