Prijatelj pajkec

V parku se mi je dvakrat zapored na list papirja in na roko prikradel pajkec. Simpatičen, majhen, nedolžen pajkec. Če bi bil večji, kosmatejši, bolj vsiljiv, bi se ga ustrašila, saj se z njegovo širšo družino ne razumem najbolje. Tako pa sem ga nekaj časa celo pustila, da se je premikal po zvezku in po rokavu jopice. Morala sem se zadrževati, da ga nisem takoj odpihnila.

Presenetilo me je, kako se je le malo po malo premikal in se večkrat po nekaj korakih stisnil v kepico. Šele ko je začutil, da je spet varno, je razširil nožice in šel še malo naprej.

Zdelo se mi je, da je podoben mojim mislim, ki jih želim zapisati. Nepričakovano se od nekje priplazijo, običajno sem preveč zaposlena, da bi jih opazila; če jih zaznam, sem tako samokritična, da jih strmo motrim in presojam, ali so sploh primerne, da živijo; če so večje, kosmatejše in glasnejše, se jih ustrašim in pri priči izženem iz svoje glave; in še tako, tudi če preživijo stik z mojo zavestjo, ostajajo sramežljive in le malo po malo se bližajo papirju, ki ga držim v rokah.

Zanimivo, da mi ravno pajkec predstavlja občutke, s katerimi si želim postati domača – se s številnimi zanimanji (nogicami) premikati po svetu; si najti kotiček zase; splesti mrežo dobrega; se kdaj pa kdaj nasititi s kakšno muho. Doma smo take nedolžne duše – neusmiljeno posesali. Kaj delam danes?