Pot do srčnega poklica – travma ali transformacija?

Vsakič, ko se vrnem z izobraževanja, povezanim z delom doule, potrebujem dolgo časa, da vse doživeto, slišano, prebrano, vtisnjeno predelam, ponotranjim, integriram v življenje. Običajno mi to ne uspe v takšni meri, kot bi si želela.

Sprašujem se, zakaj se mi to dogaja? Kaj tako težkega se mi zgodi? Kaj mi prebujajo taki dogodki, čemur nisem kos, vsaj takoj ne?

Ugotavljam, da ne gre le za pridobivanje znanja, da mi tovrstne konference, delavnice in predavanja ne le napolnijo loncev z novimi informacijami, ampak me globoko spremenijo. Tovrstna izobraževanja se od tistih, ki smo jih navajeni iz naših šolskih in univerzitetnih klopi, močno razlikujejo, predvsem zato, ker so izkustvena. Kako bi lahko odšla ista po tem, ko sem več dni potopljena v zgodbe, podobe, misli ljudi, ki se že več desetletij srčno predajajo babiškemu ali drugemu porodnemu poklicu?

Nič drugače ni bilo z drugo mednarodno porodno konferenco Starodavna modrost in moderna znanost poroda, ki se je odvijala od 8. do 10. novembra v Laškem. Tri babice, Eneyda Spradlin Ramos, Carol Gautschi in Jan Tritten, so nagovarjale skoraj 50 udeležencev s predavanji, pričevanji in filmi.

Običajno ne govorimo o tem, a razmišljala sem o tem, koliko v predavalnici nas je tam zaradi svojih bridkih izkušenj s porodom? Organizatorka konference Andreja Kolenc se je ob zaključku v nedeljo zahvalila najprej svojemu prvorojencu, da jo je popeljal v ta poklic. Predavateljica Carol Gautschi je na nekaj mestih podelila doživljanje svojih porodov. In po marsikateri solzi v dvorani sem lahko sklepala, da nas večina obžaluje vsaj drobce dogajanja pri svojih porodih.

Elizabeth Davis, kalifornijska babica in ustanoviteljica babiške šole, je v članku o babiškem študiju zapisala naslednje besede:

“Koliko nas, ki se ukvarjamo z babištvom, je imelo nesrečne porodne izkušnje, ki so nas spodbudile, da opravljamo to delo? Koliko nas, ki smo premikale in pretresale stvari  v obdobju preporoda našega dela, je izkusilo travmo v svojih primarnih odnosih, ko smo poskušale vzgajati majhne otroke in osrečiti svoje partnerje? Koliko nas, celo tiste z najsrečnejšimi porodnimi izkušnjami, je od blizu spoznalo, kako strašljiva so preganjanja in preiskave lokalnih oblasti? In koliko nas je, če združimo vse zgoraj zapisano z zahtevami političnega aktivizma in razpoložljivosti za ženske 24 ur na dan 7 dni v tednu, izkusilo izgorelost skoraj do živčnega zloma?”

Ne, odločitev za to pot ni preprosta. A tako kot nas materinstvo preobraža, nas preoblikujejo tudi izobraževanje in izkušnje v porodnem poklicu. Če si spet izposodim modro Elizabeth Davis:

“Ponavljam, ni se nam treba sramovati, da potrebujemo zdravljenje – v mnogih prvinskih kulturah ne more biti zdravilec nekdo, ki nima večje rane – a ključno je, da se zavedamo tega, ko se predamo procesu zdravljenja. Čemu je ta podoben? Tako je, kot da bi nas razstavili in spet sestavili. To je proces spuščanja – težka noč duše. Podoben je dobi prehoda v porodu, ko ženske čutijo, kot da umirajo. Kot babica ali študentka babištva, bodi pripravljena zamenjati kožo, da se spremeniš v nekaj, česar si z umom ne moreš zamisliti. Ker porod ni običajen, ni “normalen” – je izreden in da mu lahko prisostvuješ, moraš priti v stik (in se soočiti) s tem delom sebe.”

Upravičeno se je torej konferenca začela s “koncem” – naših starih predstav in pogled na porod – ter končala z “začetkom” – novih dejanj in sprememb na porodnem področju.

Za pokušino pa nekaj čudovitih slik Adriane Alekšić na Facebook strani S teboj sem s komentarji.