Po minulih praznikih sem primerjala svoje občutke ob različnih dejavnostih z otroki.
Ko me je nekaj resnično veselilo in ko sem nekaj delala samo zato, ker sem imela občutek, da moram (ker je tak čas, da je to treba delati, ker so si otroci tako želeli, ker sem samo tako res dobra mama).
Obe fotografiji sta lepi in prepričana sem, da bi pri obeh na družabnem omrežju požela ogromno lajkov. Kaj je tisto, kar loči videz in zunanjo potrditev od notranjega dobrega občutka?
Posebno pogumno je po njihovemu počutju v vsaki situaciji povprašati otroke.