fbpx

Vaginalni porod po carskem rezu – 2. del: potrpežljivost

Tossie 1
slika je ilustrativna

Popoldne smo se odločili, da se odpravimo v stanovanje blizu porodnišnice, ki nam ga je ponudila prijateljica. Rekli smo si, da je bolje, če smo tam, da mi ne bo treba preveč predihavati popadkov v avtu, poleg tega sem se tam lažje umirila, ker sem vedela, da je vse spakirano, pripravljeno. Ker se je odpravljala cela družina za več dni, je bilo to odpravljanje stresno. Na poti sem se sprostila, popadki pa so se nadaljevali. Prihod v stanovanje me je zopet navdal z energijo. Prej nisem vedela, da je stanovanje tako prostorno z več sobami, kar je pomenilo, da smo lahko hčerko dali spat v ločeno sobo in v miru sodelovali s porodom, in da ima banjo, čeprav se je potem izkazalo, da mi bolj odgovarja tuš.  Večer je bil umirjen. S hčerko smo še skupaj zmolili večerno molitev in prosili za srečen prihod našega dojenčka. Uspavala sem jo, vmes pa predihala nekaj popadkov, bilo je čarobno. Hčerka je bila z nami v fazi, ko me še ni bolelo, pa vendar je razumela, da se nekaj dogaja, da bo prišel dojenček iz trebuščka.

Ko je zaspala, naju je z možem spet nekoliko zajela panika, ker se je bilo treba odločiti, kako naprej – ali se gremo pokazat ali bomo še doma, kdaj poklicati dulo itd. Takrat sva prvič začutila olajšanje, da v tem nisva sama in se obrnila na dulo Ano. Hitro naju je pomirila, nama svetovala, da se umiriva in poskušava čim več počivati. Naredila sva si večerjo in se odpravila v posteljo. Popadke sem predihavala, drugače pa leže počivala.

Okoli polnoči sva se vseeno odločila, da se greva pokazat in izpolnit tisto goro papirjev. Popadki so bili redni, zato sem upala, da se bodo nadaljevali. Ko smo prišli tja, sem bila vesela, ko sem videla zdravnico, ki me je pregledala že na pregledu, prav tako me je navdušilo, da sem lahko snemanje ctg-ja opravila stoje, kakor mi je najbolj ustrezalo za predihavanje popadkov. Opravila je vaginalni pregled, katerega me je bilo strah, vendar ne tako kot pri hčerinem porodu, zaupala sem, da me ne bo tako bolelo kot takrat. Zdravnica je bila izredno nežna in lahko sem ostala sproščena. Povedala mi je enako kot zdravnica pred dvema letoma, ko sem prvič prišla v porodnišnico. Odprta sem bila dva cm, vendar pa je dodala, da je maternični vrat že lepo mehak. Če ne bi dodala, da je mehak, bi bila popolnoma razočarana, tako pa sem bila nadvse vesela, ker so bili papirji izpolnjeni, vse formalnosti urejene in lahko sem odšla nazaj v stanovanje novim popadkom naproti. Še prej sem si lahko rezervirala porodno sobo. Tisto s tušem in ripstolom.

Ker so se popadki zaradi obiska v porodnišnici čisto ustavili, sem bila spet vsa vznemirjena. Namesto da bi odšla počivat, sem napela vse moči in poskusila vse tehnike, da bi jih zopet dobila. Vendar me je Ana na koncu le prepričala, da sem se umirila in poskušala malo zaspati. Zaspati mi ni uspelo, sem se pa umirila in nekoliko nabrala moči, popadki pa so se na moje začudenje med mirovanjem okrepili. Naučili smo se, kako jih najlažje sprejeti in kako mi Ana in mož najbolje omilita bolečine. V tem obdobju mi je najbolj ustrezala masaža stegen in zadnjice. Zelo mi je bilo všeč tudi pod tušem. Tam so se mi popadki okrepili, čutila pa sem jih manj, ker mi je tako ustrezalo tuširanje po vratu in hrbtu. Takrat me je mož tudi zelo presenetil, ko je prišel k meni pod tuš in mi pomagal skozi še tisto malo bolečine, ki sem jo še čutila. Čeprav sem bila sredi poroda, ko so me vsakih nekaj minut preplavljale bolečine, je bil tisti čas nekako čaroben, najin, in mi je dal novih moči. Vsi trije skupaj smo se učili, kako najlažje čez popadke, peli smo. Ana me je naučila neke porodne pesmi, ki me je umirjala. Naslednji dan po porodu pa sem jo z veseljem prepevala hčerki. Proti jutru so se popadki stopnjevali, jaz pa sem postala radovedna, kako so nočni popadki vplivali na odprtost materničnega vratu. Poleg tega se spomnim, kot da mi ni ustrezalo, da je hčerka bila spet z nami, tako da smo se zopet odpravili v porodnišnico.

Bilo je nekaj zmede, ker nas tako dolgo ni bilo, da se je osebje zamenjalo. Le porodna soba je še vedno čakala name. Kako hvaležna sem, da sem lahko bila v tej, da sem se lahko tuširala, kadarkoli sem želela, in da sem imela ripstol, ki se mi je zdel najbolj uporaben pri lajšanju bolečin. Zaradi zmede in seveda zdravnikov in porodnišnice so se mi popadki spet umirili. Toda tokrat smo se odločili, da nima smisla odhajati nazaj v stanovanje, ker to lahko počnemo v nedogled. Raje smo se udobno namestili v porodni sobi. Babica je predlagala, da naredimo vaginalni pregled. Zelo mi je bilo všeč, da ji je Ana povedala, da raje vidim, če me pregleda zdravnica, ne zdravnik. Sama se tega ne bi spomnila, ampak bi se enostavno vdala v usodo, da pač tako mora biti, da me pač pregleda zdravnik. In imela sem spet en strah manj.

Vaginalni pregled je povedal, da sem na polovici, 4-5cm. Tega podatka sem bila zelo vesela, hkrati pa sem vedela, da bo dan še dolg in naporen. Vsekakor sem mislila, da bo porod naprej potekal hitreje.

Vaginalni porod po carskem rezu – 1. del: priprave

Notes of Walking For Pregnant Women_2Moja druga porodna zgodba se začne s prvim carskim rezom. Okrevanje po njem je bilo dolgo, spremljala ga je poporodna depresija, občutek, da sem kot ženska nesposobna, potrdila sem si, da sem drugačna od drugih žensk, da sem narobe ustvarjena. Kajti vsaka ženska naj bi bila ustvarjena za rojevanje. Kmalu sem se s tem sprijaznila in bolj je hčerka rasla, bolj sem pozabila na te stvari. Vse dokler se nista na testu za nosečnost zopet prikazali dve črtici. To je bil znak, da je potrebno travme s prvega poroda razčistiti in se z nekom o njih pogovoriti ter se na drug porod bolje pripraviti. Bolje rečeno, se je bilo potrebno drugače pripraviti, saj nisem imela občutka, da nisem bila dobro pripravljena, pač pa nisem bila pripravljena na to, da me nihče ne bo poslušal in da ne bo ob nama nikogar, ki bi nama svetoval, naju podpiral in spremljal. Za moža je bilo vse to prav tako novo kot zame, zato mislim, da je vodstvo potreboval tudi on.

Čutila sem, da z možem sama v porodno sobo ne moreva in ne smeva več, če želiva, da se porod ne konča s carskim rezom. Da potrebujeva nekoga, ki bo obema stal ob strani. Ker nama je bila bolj pomembna duhovna plat podpore in ker sva katoličana, sva se kar hitro odločila, kaj nama je pri duli zelo pomembno. Na porod smo se skupaj z najino dulo Ano pripravljali na srečanjih, kjer smo se pogovarjali o prejšnjem porodu. Kaj je bilo dobro, kaj ne in kako bi tokrat bilo drugače. Skupaj smo šli čez porodni načrt, ki sva ga napisala z možem. Prav je bilo, da je Ana vztrajala, da ga napiševa sama, tako sva res poslušala sebe in kaj si želiva.

Dogajanje okrog poroda se je začelo s ponedeljkovim pregledom v porodnišnici. Po vrnitvi domov sem po elektronski pošti Ani takole povzela svoje vtise:

»Občutki so zelo lepi in pomirjeni. Glavica otročka je na svojem mestu, spodaj, naredili so ultrazvok, da so se prepričali, če je vse v redu, ker sem imela predhodni carski rez. Pravijo, da je otroček manjši kot hčerka. Glede na to, da sem se prvič pri hčerki odprla do 8 in pol, so optimistični, da nam bo uspelo roditi vaginalno. Namerili smo tudi že šibke popadke, ki jih tudi jaz že večkrat na dan čutim, le da me še ne bolijo, ampak sem jih vesela, ker mi dajejo občutek, da se nekaj dogaja in da se bo verjetno porod začel pred dnem, za katerega so napovedali, da je zadnji, do katerega bi načeloma čakali. Danes je bil res dan, poln optimizma, me je pa na začetku bilo malo strah, ko sem prišla v porodnišnico, ker sem videla, da dela moški ginekolog in sem mislila, da mi bodo že naredili tudi vaginalni pregled, tega pa mi še ni nikoli naredil moški. Toda tega ni bilo, so pa imeli pomisleke, da je posteljica nekoliko prenizko ali nekaj takega, tako da so me družno vsi ginekologi pogledali. Res jih je bilo tam šest v sobi, tako da zdaj jih že veliko poznam in vseh teh me ne bo strah, ker so bili zelo prijazni in fajn. So potem ugotovili, da je vse v redu.”

Ponoči s torka na sredo se je nekaj začelo dogajat, nekaj popadkov je bilo takih, da so me zbudili. Ker nisem želela, da bi se prekmalu veselila, sem se potrudila, da bi zaspala in uspelo mi je. Dopoldan sem bila kar nekajkrat na stranišču (telo se je počasi čistilo) in bilo mi je slabo. Popoldne se je umirilo. Popadke je bilo zdaj bolj, zdaj manj čutiti, vendar še nič resnega. V sredo zvečer se je odluščil čep. Kazalo je, da se telo počasi pripravlja na porod. Potrpežljivo in z veseljem smo čakali.

S srede na četrtek ponoči ob dveh so postali tako močni, da jih nisem mogla več prespati. Tako sem vstala in vznemirjena, ker nismo imeli še nič pripravljeno, začela pripravljati za v porodnišnico. Naredila sem si palačinke in izredno uživala v njih. Ko pa sem okoli petih zjutraj opazila, da že kakšne pol ure nisem imela popadka, sem hitro izkoristila priložnost in zaspala. Spala sem do jutra, česar sem bila zelo vesela. Všeč mi je bilo, da se je dogajalo ravno prav pred rokom za moj občutek in da se je dogajalo počasi, da sem se psihično večkrat pripravila in vznemirila. Potem, ko je v resnici šlo zares, sem bila zato manj vznemirjena, čeprav se tudi takrat nisem mogla umiriti. Tako veliko je bilo pričakovanje, želela sem vedeti, če zmorem.

Dopoldan je k nam prišla dobra prijateljica s svojimi otroki. Skupaj smo odšli na sprehod, na katerem se je spet začelo dogajati. Zopet so popadki prihajali neredno, potem pa vse pogosteje. V resnici sem imela neverjetno srečo, da je bila pri meni, da je popazila na vse otroke, tudi na hčerko, pospravila posodo, me napolnila s pozitivno energijo za prvi del poti in se veselila z mano vsakega popadka, ki je prišel.

… se nadaljuje ….

Kako sem okrevala po travmatičnem porodu

18 korakov, s katerimi sem presegla težko porodno izkušnjo

IMG_2259

  1. Kmalu sem se vrnila v domače okolje. Zaradi bolečine in prizadetosti me je močno motilo vsako nadaljnje poseganje v mojo zasebnost, zato mi je bilo nevzdržno ostajati v porodnišnici. Podpisala sem izjavo o odgovornosti za predčasen odhod domov skupaj z novorojenčkom kljub pediatričnim navodilom. Okrevanje doma je bilo natanko tisto, kar sem potrebovala. Kot bi se moje koreninice ponovno prisesale in bi lahko začele črpati tako potrebne življenjske sokove. Pravega doma ne nadomesti še tako brezhibna in prijazna tuja oskrba. Tudi novorojenčku je bivanje doma očitno dobro delo. Že drugi dan po porodu je presegel porodno težo. Tako blagodejno se je bilo uleči v svojo posteljo, se usesti v domač gugalni stol, se zazreti na domače dvorišče, vonjati domače vonjave, jesti v domači kuhinji. Predvsem pa biti na varnem pred ljudmi, ki lahko nepričakovano stopijo skozi vrata in brez pojasnila odločajo, kaj bodo naredili z mano.
  2. Z dojenjem in s povezovanjem z novorojenčkom. Kljub groznemu spominu na krvavitev in porod posteljice mi pomeni več kot vse na svetu, da sem imela novorojenčka ves čas od rojstva ob sebi – nagca, prisesanega na prsi. Tudi na oddelku sem prosila, da naju pustijo v stiku koža s kožo. Zaupanje, da ga neprijazen odnos zdravnika ni prizadel v taki meri kot mene (še vedno pa je v prvi uri na tem svetu poslušal moje roteče vpitje, neprijazne besede zdravnika, čutil mojo agonijo), ki sem bila deležna še fizične bolečine, sem ga tolažila, se nanj odzivala in se povezovala. Šele po porodu sem iz čestitke prijateljev izvedela, da njegovo ime pomeni »zaščita, varstvo« in točno tako sem ga tudi doživljala – kot angela varuha, nekoga, ki me je varoval pred neznosnimi spomini na porod. Če sem skrbela za njega, sem lahko pozabila na prestane muke.
  3. Dala sem si priznanje, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav – da je bil grob odnos zdravnika do mene kršitev mojega dostojanstva in pravic. Z uradno obravnavo prijave kršitve pacientovih pravic se je moja subjektivna prizadetost spremenila v objektivno dejstvo, in to zelo pomaga. Ne blede se mi, nisem čudakinja, ki si nekaj domišlja, ampak se mi je v resnici zgodil nedopusten poseg v moje telo, integriteto.
  4. Dovolila sem si čutiti vso paleto občutkov in čustev. Če me je nekaj spravilo v jok, sem zajokala, pustila teči solze, če me je popadlo ljubosumje ob lepem porodu znanke, sem si priznala občutek besa in prikrajšanosti, če sem se zbudila iz hudih sanj, sem jih zapisala, o njih spregovorila in pustila, da so izgubile svojo moč.
  5. S pogovorom. S prijateljicami, doulami in svetovalkami za obporodno obdobje sem se ogromno pogovarjala o tem, kar se je zgodilo in o svojem doživljanju. Ogromno mi je pomenila potrditev mojih občutkov, to, da sem bila slišana in sprejeta. Najbolj spretne so me uspele celo nasmejati in razvedriti 🙂
  6. Z vsakdanjimi blagodejnimi obredi – sprehodi, obiski kavarne, pripravo sadne malice, da sem se obdala z lepimi rečmi, navdihujočimi srečanji, z dobro glasbo … Še posebej mi je bila blizu tale pesmica.
  7. Z oblikovanjem filmčka iz fotografij nosečnosti, poroda in dojenja. Zbrala sem na kup lepe fotografije iz obdobja, ko sem nosila, rodila in dojila svojega fantička. To mi je dalo pomemben občutek ravnovesja v doživljanju – s poudarkom na tem, da so se mi dogajale lepe reči, da noben krut poseg ne more izbrisati vsega lepega iz mojega življenja, da se življenje nadaljuje – niz fotografij je dajal jasno sporočilo kontinuuma. Lahko sem se zahvalila za vse, kar mi je bilo dano, kar sem dosegla, kar me je polnilo z močjo.
  8. S pogovorom z zdravnikom in z osebjem porodnišnice. Približno 6 tednov po porodu sem se dobila na sestanku z vsemi pomembnimi ljudmi, ki so bili odgovorni za dogajanje pri mojem porodu. Na več kot uro dolgem srečanju sem izrazila svoje občutke, doživljanje, podkrepila svojo pripoved z viri iz strokovne literature, utemeljila svojo prizadetost. Poslušali so me in mi izrazili sočutje, podporo, opravičilo. Imela sem občutek dialoga, enakovrednosti, upravičenosti.
  9. Z obredom zapiranja kosti. Prijateljici douli sta prišli na moj dom in mi pripravili poseben obred zapiranja kosti – ko sta z rebozom (dolgo široko ruto) stisnili v objem vse pomembne sklepe na mojem telesu, še posebej medenične kosti. Pred tem sem bila deležna kopeli in blagodejne masaže. Ob tem obredu sem doživela, da lahko zaključim »preganjanje« zdravnika in porodnišnice ter se osredotočim nase, na svoje okrevanje. Ko sta mi pokrili glavo, sem čutila, kot da sta utišali in upočasnili tudi moj neverjetni brzivlak misli. Tretma me je potolažil, okrepil, pogovor pa razvedril.
  10. Pokopala sem najino posteljico. Točno tri mesece po porodu, ob poletnem solsticiju, sva z babico, ki je bila pri porodu, pokopali sinovo posteljico na vrt za našo nastajajočo hišo. Svečano sem se oblekla v rdečo poletno obleko, pravočasno vzela iz zmrzovalne skrinje posteljico, da se je odtajala, in vzela vse potrebno s seboj. Naredila sem odtis posteljice na papir, nato pa izkopala dovolj globoko luknjo, da sva jo zagrebli brez skrbi, da bi jo zavohale in raznosile potepuške živali. Obred mi je dal občutek prvinskosti, zadoščenja, dostojanstva, dobrega upanja za prihodnost.
  11. Odprla sem se navzven za podporo ljudi, predvsem žensk. Čisto drugače sem začela doživljati spodbude drugih ljudi. Odprla sem se za ponujeno pomoč, za nove priložnosti, za spletanje vezi z bližnjimi in daljnjimi. V posebno lepem spominu mi ostaja potovanje z letalom v Švico na srečanje Evropske mreže doul, kjer sem se udeležila rdečega šotora – prostora okrevanja, ženske podpore in zdravljenja.
  12. S ponovnim obiskom »kraja zločina«. Ob neki priložnosti sem nenačrtovano obiskala porodnišnico in na porodnem oddelku naletela ravno na mojega zdravnika. Segla sem mu v roko in se mu zazrla v oči, prenesla njegove besede, da me ni spoznal. Stopila sem do sobe, v kateri sem rodila, in se poklonila spominu na dogodek, ob tem pa pomolila za vse, ki na istem prostoru doživljajo kakršne koli preizkušnje. Če porodnišnica že naslednji dan zaradi sprotnega dogajanja pozabi na ženske in otroke, ki gredo v njihovi ustanovi skozi pomemben življenjski prehod, ženske in otroci pomnijo vse življenje. Temu sem želela dati pomen.
  13. Odločila sem se, da grem v življenju naprej. Izredno naporno mi je bilo z možem izbirati opremo za novo hišo, se pripravljati na selitev in usmeriti misli v prihodnost, vendar tudi ključno. Izredno zdravilno so name vplivale skupne družinske počitnice, ukvarjanje z otroki, igra, lepi obiski narave … Zavestno sem se podala novim dogodivščinam naproti.
  14. Ogromno sem se pogovarjala z možem in si dala dovolj časa, da uničujočim mislim, čustvom in spominom nisem več dovolila vstopa v najino intimo, prostorje ljubezni, spolnosti, odprtosti za življenje.
  15. Neverjetno sem nadgradila svoje znanje in poznavanje iz prve roke problematike psihičnega zdravja žensk v obporodnem obdobju. Ugotovila sem, kako presenetljivo veliko porodnih delavcev (babic, porodničark, doul …) se je začelo ukvarjati s tem področjem po lastni negativni izkušnji. Vsak članek, ki je potrdil, da je moje doživljanje normalno glede na to, da sem preživljala simptome posttravmatskega stresa, je bil kot obliž na rano. Izostrila sem svoje čute za to, kdaj so nosečnice in matere v stiski, ki večinoma mine neopažena s strani zdravstvenega osebja.
  16. Soočila sem se s svojim resničnim zdravstvenim stanjem ob porodih. V tretji porodni dobi sem vsakič imela dejanske težave, posteljica se nikoli ni fiziološko v celoti izločila in maternica se mi nikoli ni krčila brez izdatnega odmerka zdravil, kar pomeni, da bi lahko brez zdravniške pomoči že štirikrat izkrvavela po porodu. Kar pa ne pomeni, da mi ne pripada spoštljiva obravnava. Ženske s kakršnimi koli zdravstvenimi težavami bi morali toliko bolj rahločutno oskrbeti!
  17. S prejemanjem zakramentov – spovedi, obhajila, bolniškega maziljenja. Z obiskom duhovnih vaj. Čutila sem, kako Bog ne želi, da brezupno trpim, da me želi potolažiti, okrepiti, nahraniti, me obliti z milostjo, ozdraviti. Da se veseli moje ženskosti, materinskosti, vitalnosti.
  18. Odločila sem se za novo življenje, za novega otroka. Kljub strahovom in dvomom me je preželo neverjetno veselje ob novici, da sem ponovno noseča! Otroka sem se prav iracionalno veselila vso nosečnost. Med porodom so se mi vračali spomini na to, kako je bilo prejšnjikrat (ob vedno močnejših prvih popadkih, ko sva se vozila po avtocesti proti porodnišnici; ob vprašanju, kdo je dežuren zdravnik; ko ni bila prosta najbolj udobna porodna soba; ko sem začela potiskati; ko so se mi pojavili poporodni popadki in se posteljica kljub temu ni takoj porodila …). Ali bo tudi tokrat vse vodilo v enako bolečo izkušnjo? Ne, čeprav sem bila »tehnično« v zelo podobni situaciji, sem porod doživela izpolnjujoče, močno in bila nagrajena – s prečudovito deklico.

Pozornost v partnerskem odnosu

IMG_6336Knjiga Pozornost v partnerskem odnosu mi je padla v oči na polici med novostmi v krajevni knjižnici. Vzela sem jo v roke, ker globoko verjamem, da lahko v partnerskem odnosu ogromno naredi ena oseba, ki je vanj vpletena, če se odloči razvijati sebe in spremeniti tisto, kar jo najbolj moti – pri sebi.

Knjiga je globoko potrdila moja prizadevanja zadnjih nekaj let in me spodbudila, da se še naprej vadim v pozornosti do sebe, do moža, do otrok in do vsega, kar se nam v vsakdanjiku dogaja.

Pozornost (»mindfulness«) sicer izhaja iz budizma, a mi je tudi v religioznem smislu zelo blizu, saj sem se je učila v duhovnih vajah v vsakdanjem življenju – biti pozoren do svojih misli, občutkov, notranjega dogajanja in to spremljati z vidika vsepričujočega presežnega. Spominjam se, kako globoko presunjena sem bila na svojih prvih duhovnih vajah v tišini, ko mi odsotnost zunanjih dražljajev, pogovora, smeha, klepeta in vsakdanjih fraz nikakor ni pomenila dolgčasa, ampak odkritje neizmernega bogastva notranjega dogajanja. V meni ves čas poteka dialog, spominjanje, mletje, žuborenje.

Močno se strinjam z avtorjem knjige Hansem Jellouschkom, da je vaja v pozornosti vadba v lastni avtonomiji. Če gradim svojo samostojnost, odgovornost do sebe, zrelost, odraslo držo, prispevam k trdnejšemu odnosu, saj ga ne ogrožam s tem, da bi se »obešala« na moža ali bežala od njega, ko bi mi bilo hudo, ampak pristopam k njemu iz svoje moči, odprtosti, sprejemanja sebe in njega, dobrohotnosti.

Potrebo po okrepitvi pozornosti v partnerskem odnosu sem zaznala v obdobju, ko je močno opešala v vsakdanjem življenju. Zato so mi bili posebej blizu nasveti iz osmega poglavja, kjer avtor našteva možne »recepte« za oživitev pozornosti: ob pozdravu in slovesu, olikanost, občasne nežnosti, iskanje pozitivnega, vsakodnevni obredi, iskanje osrečujoče spolnosti.

IMG_7761V osrednjem delu knjige se podrobno in jedrnato obenem ukvarja s petimi bistvenimi področji, kjer se lahko vadimo v pozornosti v odnosu: pozornost v konfliktnem vzorcu, pozornost do različnih življenjskih svetov, pozornost do naših bolečih točk, upoštevanje pozitivnega v odnosu in pozornost v ravnanju z žalitvami oziroma veščina odpuščanja. Nagovorile so me zgodbe, ki nazorno slikajo teoretično razlago v konkretnih primerih in ob branju sem našla v sebi podobne občutke iz sorodnih življenjskih situacij.

Mika me, da bi knjigo kupila in jo »zasidrala« v najin zakonski vsakdanjik z vajami, ki jih avtor, sicer zakonski svetovalec in terapevt, predlaga na koncu vsakega poglavja. Vsekakor bom bolj pozorna na to, kako pozorna sem do sebe in svojega moža 🙂

Nenehno iskanje ravnovesja

DSC_3333Vsi poznamo zgodbo o profesorju, ki je hotel študentom povedati pomembno življenjsko lekcijo – tisto o kozarcu s kamni, kamenčki in peskom ter skodelico kave. Toda ni mi še prišlo na misel, da bi vajo, ki jo vsebuje, dejansko izvedla. V to me je nagovorila Paula Jenkins v kratki elektronski knjižici na svoji spletni strani. 

  1. korak – v razpredelnico s tremi stolpci v prvi stolpec vpiši vse stvari, s katerimi se spoprijemaš v življenju ali si jih želiš vnesti v svoje življenje (rada rečem: vse, kar imam na krožniku, kar me čaka, da uresničim, postorim, naredim). Ne spuščaj ničesar, kar je na tvojem seznamu stvari, ki sestavljajo tvoj vsakdan in tvoj miselni prostor.
  2. korak – v drugi stolpec pripiši vsaki od naštetih stvari eno od naslednjih oznak: LJUBIM, POTREBUJEM, SANJAM, MORAM, MI OSTAJA.
  3. korak – v tretji stolpec zapiši, kaj ti v prispodobi iz zgodbe predstavlja in pomeni vsaka posamezna stvar v prvem stolpcu: kamen, kamenček ali pesek.
  4. korak – oglej si povezave: je pesek kaj, za kar porabiš veliko časa? Imaš kakšen kamen, ki ga opisuješ tudi kot svoje sanje ali ljubezen? Je kaj, kar si označil/a kot MORAM ali POTREBUJEM, resnično nujno? Ali lahko tisto, kar ti OSTAJA, opustiš, se posloviš? Zapiši trditve, s katerimi opisuješ svoje prioritete v življenju, npr. »Vem in verjamem, da za svoje zdravje potrebujem počitek, zdravo in dobro hrano ter veliko gibanja.«
  5. Na majhen listek si zapiši pojme, ki si jih poimenoval/a kot svoje skale, kamne. Odpravi se v naravo in za vsak pojem/stvar poišči ustrezen kamen. Nato jih skušaj na ravno površino razvrstiti tako, da bodo stali v skupnem ravnovesju.
  6. Izdelaj svoj »kozarec življenjskega ravnovesja«. Vanj zloži kamne, kamenčke in pesek v želenem razmerju. Ali si želiš zasuti vsak kotiček kozarca ali želiš, da tvoji kamni bolj »dihajo«?

Ko sem dokončala vajo, so me nagovorile naslednje reči:

  • DSC_3329Zelo dolgo sem potrebovala, da sem se spravila k dejanski izvedbi. Odločila sem se, da to storim na dopustu ob vodi. Za nahajališče kamnov sem izbrala obrežje reke Soče.
  • Tudi s kozarcem sem si delala preglavice: moral bi biti posebne oblike, z lepim pokrovčkom, dovolj velik … Odločila sem se, da temu odlašanju naredim konec in uporabim tisto, kar mi je na voljo v hladilniku: odprt, na pol prazen kozarec vloženih kislih kumaric. Pojedla sem kisle kumarice, sprala s kozarca etiketo in ga pomila. Sporočilo: ne izbiramo življenja, življenje izbira nas, imamo omejen prostor, čas in možnosti. Odločimo se lahko le, s čim ga bomo napolnili.
  • Zanimivo je, kako so mi na sprehodu po produ padli v oči le nekateri kamni. Po kakšnem ključu jih iskati? Preprosto nagovorila me je neka oblika, barva, velikost in vsakemu sem določila, kateri bistveni del mojega življenja bo predstavljal: odnos z možem; stik z otroki; domači kraji in ljudje; počitek, zdrava hrana in gibanje; ženska podpora; molitev, stik z Bogom; osebna rast, napredek, učenje; ustvarjalno delo.
  • Intuitivno sem zložila kamne na kup in so elegantno stali, le zgornja dva sta padala dol: ženska podpora in ustvarjalno delo. Pomenljivo?
  • DSC_3335Ko sem želela zložiti kamne v kozarec, nekateri niso šli noter: na primer tisti, ki predstavlja domače kraje in ljudi. Morda je tradicija in vse, kar je z njo povezano, prevelik zalogaj, da bi jo »tlačila« v svoje življenje? Zelo rada bi vključila tudi veliko majhnih lepih kamenčkov – toliko stvari me nagovarja, toliko reči bi rada počela – a vse preprosto ne gredo v kozarec. Ostale so zunaj.
  • Droben pesek sem zajela moker. Lahko bi si mislila, da ne bo šel lepo notri in to je tudi pomembna lastnost mojega življenja: naredim bistvene stvari, a estetika in praktičnost sta mi tuji; nekaj “moram zapacati«. Ko sem potresala kozarec, da bi spravila pesek na dno, mi ga je uspelo samo prilepiti na stene. Paziti moram, koliko peska, drobnih malenkosti torej še dodam svojemu življenju, saj bom sicer izgubila pogled na bistveno in lepo – na kamne in kamenčke.

Vajo v teh poletnih dneh močno priporočam :),  posebej z dodatnim korakom: skokom v hladno vodo 😉

Etui za pleničke: S TEBOJ SEM

Vse na enem mestu.

priročen in preprost etui za pleničke, pripravljen za hitre odhode od doma
priročen in preprost etui za pleničke, pripravljen za hitre odhode od doma

Vsaka mamica že ima neprijetne izkušnje z nenehnim brskanjem po torbici in iskanjem določenih stvari. Da se to ne zgodi, ko želite previti vašega otročka, je preprosta rešitev – etui za pleničke. Narejen je tako, da ima dva žepka – v enega pospravite mokre robčke, kremico in druge nepogrešljive malenkosti, v drugega pa 3-5 pleničk (odvisno od velikosti). Narejen je iz bombaža in se zapira z ježkom.
Velikost zaprtega 17 cm x 24 cm.
Velikost odprtega 24 cm x 33 cm.

S TEBOJ SEM in NANI BARVITE PIKE sva skupaj pripravili omejeno število ročno izdelanih etuijev z izvezenim napisom po 18 EUR.

Naročila na: ana.pavec@naravniporod.si

Kuku, a si tu?

Girl listening to mother's pregnant bellyPred kratkim sem na zakonski skupini, kjer smo govorili o naravnavanju na isto valovno dolžino z zakoncem, na glas vprašala sebe in druge: “Kako se lahko povezuješ z nekom, ki ga ni, čeprav je?”

To je epidemija današnjega časa. Sediš ob človeku, ki pa je zaseden mentalno, čustveno in pogosto tudi telesno (ves v delu ali pa z očmi, prilepljenimi na zaslon, in zaposlenimi prsti). Trdi, da te posluša, čeprav dobro veš, da te ne more začutiti, se vživeti vate in te zares slišati.

Obenem pa je na nek način to moja potreba že vse življenje. Rada se zatopim v svoje misli, odmislim vse drugo in delam nekaj v miru, brez zunanjih motenj (in tu me motijo tudi moji bližnji). Morda je to naravna težnja, ki jo nekateri potrebujemo v večji, drugi pa v manjši meri.

Zanimivo je, da se otroci na obe vrsti “neprisebnosti” enako odzovejo. Želijo pritegniti pozornost, doseči, da jih bomo videli, slišali, začutili, bili ob njih, polno. Spomnim se, da sem v otroštvu lahko čutila polno prisotnost odraslih, tudi če smo nekaj delali (luščili fižol, grah, ličkali koruzo, pleli vrt, grabili travo). Um in srce sta bila prosta, samo roke so bile zaposlene.

Ne želim poveličevati “dobrih starih časov”. Že takrat smo bili dovzeti za reklame, skrbi, gonjo po produktivnosti. Vendar informacijska tehnologija in socialna omrežja še niso prodrli v vse pore življenja, kot se to dogaja danes. Kako torej uravnovešati pozornost do sebe in in do drugih v sodobnem načinu življenja, ko doživljamo tako velik pritisk na vseh ravneh?

Tega se še bolj zavedam v nosečnosti, ko je tako “hecno” (neznano, skrivnostno, nepojmljivo) zamišljati si, kaj doživlja otrok v maternici. Sicer je okolje mirno, ne tarejo me velike skrbi, a kljub temu sem pogosto zaposlena in zatopljena v svoje misli. Otrok je ves čas z menoj, v meni, a povezati se z njim s celim bitjem pomeni čisto nekaj drugega. Vaja je še težja, ker ga ne vidim, ne govori na glas (kot drugi moji otroci), le čutim ga lahko in mu prisluhnem “z notranjimi očmi”. Verjamem, da mi ima že zdaj veliko povedati.

Šibki področji za mame

creative-mother-and-daughterDve področji močno trpita, ko postanemo mame – ustvarjalnosti in povezanosti s svetom.

Naše življenje se začne vrteti okrog skrbi za otroke in nenehne razpoložljivosti predvsem za njihove potrebe. Če imamo kakšen prost trenutek, imamo občutek izpraznjenosti in pomanjkanja idej, kaj bi same s seboj.

Ni treba, da so velike tiste stvari, ki nam občutek, da smo ustvarjalne in še povezane s svetom, vsaj malo povrnejo. Meni pogosto zadošča, da v dnevu, ko nimam veliko časa, napišem pol strani (ali samo listek) in preberem kakšen članek v reviji, ki me zanima.

Možnosti pa je seveda našteto in odvisne so od tega, kaj nam ustvarjalnost in povezanost s svetom pomenita, kako ju razumemo. Lahko je to, da si zaigramo kratko melodijo na instrument, ki smo se ga nekoč učile; lahko med kuhanjem in pospravljanjem prižgemo radio in se nasmejimo voditelju, ki misli, da je duhovit; lahko je to klepet z znanko v trgovini, pa četudi malček zajadra v sosednji hodnik med policami: lahko je urejanje družinskih fotografij s preteklega obdobja.

Ustvarjalno je že to, da najdem svoj način, ki me poveže s svetom.

Ustaviti nove valove

prenosVčasih se počutim, kot da čistim peščeno obalo. Novi in novi valovi mi prinašajo nove naplavine in delo se nikoli ne konča. Že res, da najdem ogromno lepih školjk, dragocenih biserov, kamnov zanimivih oblik in tekstur, a moja zmožnost razločevanja, kaj je zares vredno shraniti, iz dneva v dan peša. Morda me zadržuje pohlep, nabrati čim več? Kaj če bi se ozrla v svoje naročje in si ogledala tisto, kar že imam? Lahko to zares storim tukaj, kjer valovi nikoli ne odnehajo?

Pogledujem proti notranjosti celine in si želim priti na razgledno točko, ki jo vidim tam zgoraj. Tam bi lahko na novo razmislila, kaj si želim – kdaj se vrniti na obalo in spet prebirati naplavine, kdaj pa se podati tudi v kakšno drugo smer, na drugo goro, v drug kraj …

Ali bom kdaj dosegla jasnino misli in dosegla nek želen cilj, če pristajam na to, da me vedno znova preplavljajo novi in novi valovi informacij, zahtev, nalog? Kaj če se pomaknem višje, stran od valov, stran od naplavin, in si ogledam svoj vsakdanjik z razgledne točke? Tam lahko vidim, kaj je res potrebno, kje pa sem le žrtev (spretnega) prepričevanja drugih.