Nič se ne zgodi čez noč …

Prehod od skoraj nenehnega preživljanja časa z dojenčkom ali malčkom v delno ali polno zaposlenost izven doma je proces. Proces, ki ga še sama ne obvladam najbolje. Raziskave kažejo, da upravičeno.

Kako delujejo možgani

Za začetek naj razložim nekaj malega o delovanju naših možganov. Ko razmišljamo in delujemo, uporabljamo obe možganski polobli ali hemisferi – levo in desno, ki sta med seboj povezani in zato sodelujeta. Vendar nekatere načine razmišljanja in delovanja bolj povezujemo z eno možgansko poloblo kot z drugo. Na primer, levi možgani so bolj povezani z načrtovanjem, logiko, posledicami, racionalnostjo in analitičnostjo. Desne možgane pa po drugi strani povezujemo z odnosi, z osredotočenostjo na trenutek, intuicijo in celostnim pristopom.

Kakšne težave smo imele na začetku svojega materinstva? Če smo bile pred rojstvom otroka zelo usmerjene v zunanje stike in dejavnosti, smo verjetno zelo težko naredile prehod na življenje doma, ko smo se osredotočale predvsem na dojenčka in družino. Težko smo se navadile na nov ritem, ki ga je narekoval nekdo drug – naš dojenček. Težko smo se navadile na telesne spremembe, ki so se zgodile z nosečnostjo in porodom. Težko nam je bilo prilagoditi svoje življenje tako, da smo prisluhnile potrebam svojega otroka. Vendar je k sreči potreba po tem, da nam prehod uspe, zapisana v našo naravo, saj je materino prilagajanje na dojenčka bistveno za preživetje vrste.

Strokovnjaki pravijo, da v zgodnji poporodni dobi pri materah začne prevladovati desna možganska polovica, ki omogoči, da se mati bolje poveže s svojim dojenčkom. Novorojenčki namreč uporabljajo desne možgane, saj njihova leva možganska polobla še ni dobro razvita. Mnoge matere poročajo, da so v zgodnjih tednih težko sledile navodilom, si zapomnile dejstva, nadzorovale čas, kar so vse dejavnosti, ki jih večinoma opravlja leva možganska polobla. Nekateri raziskovalci ta fenomen imenujejo “kognitivni primanjkljaj”. Bolj ustrezen izraz bi bil, da imajo nove matere “okrepljeno delovanje desnih možganov”. Odkrili so, da je usklajenost med materjo in otrokom zelo pomembna za otrokov razvoj. Resonanca z materjo mu pomaga, da se umiri in potolaži. Ko raste in je vedno bolj navezan na mater, mu povezava z njo pomaga uravnavati čustva.

Prehod “nazaj v svet”

Zgoraj opisan proces navezovanja med materjo in otrokom v normalnih okoliščinah pri enem letu še vedno traja. Otrok je po znanstvenih odkritjih do svojega tretjega leta  za uravnavanje svojih čustev povsem odvisen od osebe, na katero je primarno navezan.

Če imamo težave pri prehodu v službo (beri: v dejavnosti, ki jih večinoma opravljajo levi možgani) v teh zgodnjih otrokovih letih, je to torej povsem normalno, saj se naši desni možgani instinktivno hočejo povezati z otrokom in uravnavati njegova čustvena stanja.

Seveda bi nam prepuščanje logiki, racionalnosti, redu, ustaljenemu ritmu zelo prijalo, saj smo tega vajene že od prej, zelo verjetno smo levi možganski polovici vse življenje dajale prednost zaradi kulture, v kateri živimo; k temu nas vabi celoten način življenja naše družbe.

Drugačna

A nekaj se je zgodilo – če je bil proces navezovanja na otroka dovolj nemoten in globok, nas je močno preobrazil. V enem letu vsakodnevne vaje v uporabi desnih možganov smo precej okrepile svoje veščine ostajanja v trenutku, zanašanja na intuicijo, gradnje odnosov in celostnega, bolj poglobljenega pogleda na svet in življenje. Tega ne moremo kar tako pozabiti ali zanemariti. Daljše kot je bilo obdobje, ki smo ga preživele doma z otrokom, močnejša je povezava z desno možgansko hemisfero in težji je prehod “na staro”.

Ko to enkrat razumem, se lažje sprejmem. Nič več se ne obremenjujem, da me ima kakšen človek za “nezaposljivo v veliki korporaciji” zaradi mojega na novo pridobljenega “primanjkljaja”. Zakaj bi tako zaposlitev potrebovala, če me ne krepi v celoti in me hoče le izžeti, z menoj pa vso mojo družino?

 

P.S.: Znanstveno znanje sem črpala iz knjige o dojenju, kjer v zvezi z zgoraj omenjenimi dejstvi navajajo predvsem znanstvenika in raziskovalca dr. Allana Schoreja ter pediatrinjo in raziskovalko Christino Smilie.