Alenka Rebula piše, da v zahodni družbi nismo z ničimer nadomestili ritualov, s katerimi so stara ljudstva sprejemala v svojo sredo nove člane. Po njenem mnenju tudi religiozni obredi (npr. krščanski sveti krst) niso v polnosti to, s čimer so otroka včasih simbolno pozdravili prav vsi njegovi soljudje. “Skupnost ne zna več obujati odgovornosti za novo življenje v svoji sredi, ne zna počastiti prihoda novih otrok in jih polnopravno sprejeti medse, ne pomaga ozaveščati veličine dogodka in skrivnosti novega človeka, ki je edinstven in ga moramo šele odkriti.” (Globine, ki so nas rodile; str. 286)
Pa vendar meni praznovanje krsta mojih otrok pomeni začetek izročanja otroka v roke drugim ljudem. Da se lotim njegove organizacije, moram biti po porodu že kar pri sebi. Pri oblikovanju vabila posežem na območje nevidnega, saj ne morem vedeti, kakšno simboliko bodo imeli moji izbrani krstni predmeti za tega otroka; pri pošiljanju vabil se spomnim vseh pomembnih ljudi v mojem in otrokovem življenju. Obred globoko doživljam in ob njem ves čas močno ozaveščam, kako skrivnosten mi je moj otrok in kakšno odgovornost do njega nosim. Odločitev za krst pomeni tudi, da sva z dojenčkom že dobro utečena in da zaupam – sebi, da sem dovolj dobra mama; drugim, da mi bodo stali ob strani in mi pomagali; ter Bogu, da bo otroku vse življenje pošiljal na pot dobre ljudi.
Veste, kateri simbol je upodobljen na moji krstni sveči? Prav posveten – otroški voziček 😀 Šele zdaj počasi spoznavam njegov globoki pomen!