Ne daj svojega jedra, ampak tisto, kar se obnavlja

Ali moramo v materinstvu res dati vse?

Pred kratkim me je nagovorila zgodba, ki sem jo prebrala na spletu, in sicer malo drugačen konec knjige Drevo ima srce, ki naj bi veljala za najlepšo prispodobo brezpogojne starševske ljubezni. A meni je alternativni konec veliko bolj všeč. Namesto da bi se drevo, ki ga je odraščajoči fantek prosil za več in več, dokler od njega ni ostal le štor, na katerega se je fant-starček na koncu utrujen usedel, je drevo, ko je prišlo do vprašanja o rezanju njegovih vej in debla, postavilo mejo ter fanta zavrnilo v njegovi zahtevi. Lahko mu da tisto, kar se obnavlja, svojega jedra pa ne da. Tako je drevo dočakalo, da so se v njegovi krošnji igrali tudi otroci in vnuki tega fanta, fant-moški pa se je naučil z lastno iznajdljivostjo in pobudo lotevati življenjskih izzivov.

V tem duhu sem skušala peljati naš vsakdan, ko je še potekalo šolanje na daljavo in je bilo na trenutke res videti, da me hočejo družinske obveznosti “živo požreti”. Doživljam, da je to, da pazim na mejo, kje se začne moje jedro, kateri pa so deli mojega notranjega drevesa, ki se obnavljajo, zelo pomembna veščina, ki mi pomaga, da lahko ostajam dobra mama na dolgi rok.

Tudi o tem sem spregovorila v pogovoru z Laro Kastelic na podcastu Darovi materinstva, ki mu lahko prisluhnete tukaj:
http://matinarava.si/podcast-darovi-materinstva/

Zelo zanimiva zgodbica se je odvila v ozadju tega podcasta … Malo pred Larinim povabilom sem zasledila projekt Mother Nature in knjigo Esenca materinstva. Peljala sem se v Kranj, kjer sem imela več opravkov – predvsem obisk knjižnice in da v kopirnici prevzamem goro skript z dvojezično zakonodajo RS, katerih cena me je sezula … V parkiranem avtu sem premlevala svojo investicijo in odločitev, da se prijavim na zahteven izpit, za katerega sem skripte potrebovala, ter se kopala v “zosu” manjvrednostnih kompleksov, hkrati pa sem polistala po knjigi, ki me je zelo nagovorila s tem, da podaja 41 veščin, ki se jih učimo v materinstvu – ravno tisto, kar tudi sama močno verjamem. Da se mame v svojem bistvu srečujemo z nekaterimi univerzalnimi in ponavljajočimi se temami, ne glede na to, v katerem trenutku materinstva smo. No, ravno sem bila na robu občutka, da se počutim izpuščeno iz tega projekta (ki je tako soroden temu, kar počnem, pa nisem dotlej še nikoli prišla v stik z njegovimi snovalkami), nakar preverim elektronsko pošto ter messenger in vidim Larino sporočilo – vabilo na podcast. To je bilo zame znamenje, da so moji instinkti pravilni in da sem na pravi poti, četudi se mi zdi v tistem trenutku res težka in vijugasta. Z Laro sva pogovor snemali na ponedeljek, ko sem bila po dolgih mesecih dopoldne spet sama doma. Bila sem precej živčna, a sva se že po nekaj minutah krohotali in je preko Zooma kar brnelo

Uživajte tudi vi v najinem pogovoru!
http://matinarava.si/podcast-darovi-materinstva/