Namočiti prste v svoje strahove

V teh dneh na prehodu v advent mi tako zelo zadiši po piškotih. A potrebujem posebno spodbudo, da se jih zares lotim – namreč peke z otroki.

Pred očmi so se mi vrteli prizori razbitih jajc, pomokanih hlač, krmežljavih keksov in mojega kriljenja rok, ko od obupa in utrujenosti ne vem več, kaj bi.

Točno tako je bilo. Le da sem v si v procesu dala veliko sočutja. “Tvoja mami je tudi veliko odlašala in zatirala tvojo željo po tem, da bi skupaj pekli. Ni čudno, da te je strah. Ja, hudo je, ko jajce zleti po tleh in je treba brisati izmuzljiv beljak, medtem pa poslušati vpitje. Uh, ta množica rok, ki se steguje v posodo s testom, pa tako rada imaš nadzor, dihaj, dihaj. O, saj niso tako slabi. In testo je božansko. Kmalu bo konec. Zelo se trudiš! Bravo! Še malo, ja, okrasiti jih je tudi treba. Kako si pozorna!”

Med oblikovanjem sem večkrat zaslišala otroški smeh, kar je bil pravi balzam za moja ušesa, v katerih so še kar odzvanjale številne kritike o obliki mojih pekovskih tvarin, vedenju pri mizi in nerodnosti.

Na koncu sem si prav oddahnila med temeljitim čiščenjem posode in kuhinje, zdelo se mi je, da topla voda ni le odstranila vseh pack, ampak odnesla tudi moje strahove in dvom vase.

Pa jo imam, polno škatlo piškotov in peciva za prijateljico. Obvarovala sem jo celo pred sladkosnedim možem 🙂

Resnično sem šla preko sebe.