Naj to naredi tvoja mala opica!

Česa me je naučila Ina May #7

Sedela sem v gugalnem stolu sredi dnevne sobe, nametane z otroškimi igračami in dojila najmlajšega sina. Naenkrat se zavem, kako mi je pogled obtičal na plišasti opici na tleh in se moja pozornost zavrti okrog ene same misli: “Ta opica je videti, kot da pravkar rojeva. Poglej, kako izbočen presredek ima. Očitno ji je lahko, saj ima lepo sproščeno čeljust, odprta usta …” Takoj zatem se zavem, kako smešno je, da to razmišljam! Spomnim se nekega spletnega članka, ki govori o tem, kdaj prepoznamo svojo zasvojenost s porodom: ko lahko le še mislimo porod, se pogovarjamo o porodu, spremljamo porod, ko naše življenje postane porod. No, pa sem tam.

Ina May Gaskin pravi: “Naj to naredi tvoja mala opica!” in s tem hoče sporočiti, da moramo pri porodu spustiti svoje predsodke o tem, kako naj bi se vedle, kaj se spodobi, se spustile na svojo bolj pristno, divjo raven, pozabile sofisticirano razmišljanje. Porod opravijo naši primitivni možgani, ki si jih delimo z ostalimi sesalci.

Razmisli, kdaj so te opozarjali, da se ne “afnaj” – afna izhaja iz nemške besede die Affe = opica. Kaj “afnastega” si lahko pri porodu privoščiš in ti bo pomagalo, da boš lažje rodila?

Je to spuščanje glasov, gibanje, kosmati deli telesa, golota, potreba po samoti?

Običajno hočemo biti “boljši” od naših živalskih sorodnikov. Zato me preseneča še ena izjava Ine May Gaskin: “Nič slabša nisem od opice ali slonice. Znam in zmorem enako roditi kot one.”

V spodnjem videu (ki ga Ina May rada prikaže na svojih izobraževanjih), kako opice to obvladajo. Kaj misliš, zakaj se sredi poroda postavi na glavo?