Mama ponikalnica

Za druge ljudi večkrat kar poniknem. Ko otroci zbolijo, ko se sama ne počutim dobro, ko imam veliko dela, ko nas ni doma, ko nas kakšen dogodek čisto posrka …

Moja prijateljica, tudi mamica, reče: “Mame razumemo …”

A želim si, da bi tudi v dneh, ko ne dajem ničesar navzven, ne izgubila stika s sabo – da moja zavest, občutek zase, ne bi poniknila. Reka, tudi ko ponikne, ne neha biti reka. Še vedno je bistra, pretočna, živahna, le skrita pod zemljo.

Pa še nekaj – dobro je, da koga kdaj spustimo ali vzamemo s sabo v “podzemlje”, čas in kraj, kjer smo s svojo družino, si delimo vsakdanjost, majhna in velika veselja in skrbi. Tako drug drugega povabimo  v območja, kjer si pokažemo svojo človeškost, hkrati majhnost in veličino.