Lastnica enkratne izkušnje

Socialna omrežja mi močno grenijo življenje. Kamorkoli se podam, karkoli delam, povsod mi sledijo misli: bi morala to omeniti? Bi morala posneti fotografijo? Poglej, kako čudovit pogled! Zakaj ga ne bi delila? Obenem se mi v trenutkih, ko vrtim gumb na miški in se pomikam navzdol po nizu novičk, vedno bolj in bolj krepi občutek, da je moje življenje dolgočasno, da nisem nič posebnega, da zamujam to in ono in tisto.

V obilici dela, ki ga imam doma, nikoli ne splavam na suho – da bi rekla, zdaj pa imam čas, duša, uživaj, jej in pij, dobro se imej! Moje želje ostajajo neslišane, zatrte, otopele. Počutim se nesposobno, neorganizirano, brezciljno.

Ko me mož zbeza iz mojega gnezda, imam zato večkrat občutek, da le sledim, da to sploh ni moje življenje, da sem le še ena izmed, brez lastnega krmila, brez lastne pobude, brez lastne enkratnosti.

Tesnobo, ki me ob tem preveva, tešim s tem, da lovim lepoto okrog sebe v fotografski objektiv. Poskusim ujeti tudi košček svojega telesa. Prosim moža, da fotografira tudi mene. A ob misli, da bi to objavila in delila, se tesnoba povrne. Ali niso vse fotografije iste? Ali nismo vse v tem istem dolgočasju, pripete na otroke, može, sledimo drugim v gonji za to, da bi nas priznali kot enkratne?

Pomaga mi spoznanje, da tudi če sledim, se odzivam na pobude drugih, sem lastnica izkušnje. Pa kaj, če da mož pobudo za izlet? Jaz sem tista, ki hodim s svojimi nogami. Jaz sem tista, ki z očmi zaobjamem razgled na vrhu hriba. Jaz sem tista, ki  čutim, kako mi lica rdijo in se mi sapa umirja po napornem klancu. Čeprav nimam časa, da bi se vsega tega naužila, saj po meni že plezajo otroci, me prosijo za malico in čaj, moje mleko in naročje in mi hitijo pripovedovati, kaj bodo za pusta (kje je še to?!!!) , ni tam, na tistem mestu nihče drug kot jaz.

Vidiš jesenski list, ki pada z drevesa? Si opazila kapljico, ki je spolzela po šipi, ko si se ozrla ven v deževen dan? Se ti milo stori ob pogledu na nežno otrokovo lice?
To si ti. Trenutek, ki ga užiješ, pa tudi če le bežno, je tvoj.

Nihče ti ga ne more vzeti.