Danes sem se dvakrat zavedla, kako zelo smo si odrasli in otroci podobni. Oboji imamo radi, da nas bližnji vključijo v dogajanje, da nas jemljejo resno in se z nami pogovarjajo vedoč, da razumemo. Enoletnik se je lotil moje denarnice. Namesto da bi mu jo vzela, sem mu razlagala o kovancih, le vestno sem skrbela, da ni nobeden odpotoval v njegova usta. Sicer pa jih je redoljubno zložil nazaj v predalček. Drugi slučaj se je zgodil v trgovini s počitniško opremo. Na viseči mreži za dojenčke se je namestil, kot da bi že od nekdaj vedel, čemu služi, in mi podaril blažen nasmešek, ko sem ga zagugala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.