Ko bomo zdravi …

Naredila bom to, šla bom tja, pokličem te, obiščemo vas, ustvarjala bom, igrala sem bom, poslušala bom, brala bom, ko:

• bodo otroci zdravi,
• ne bo nič pomembnejšega prišlo vmes,
• bom lahko kupila x,
• se bom naspala,
• bo otrok zaspal,
• bom imela končno mir,
• bodo otroci zrasli,
• ne bova skregana,
• me bo nekdo prosil za to,
• bom imela pospravljeno,
• bom imela čas,
• me nihče drug ne bo potreboval,
• bo novo leto,
• bo idealna priložnost.

Ali prepoznaš vzorec? Casey Truffo je v nekem intervjuju tako odlašanje, prazne obljube imenovala “travma drama” in s tem hotela ponazoriti, kako imamo še posebej ženske v vsakem trenutku nešteto oteževalnih okoliščin, zaradi katerih se ne moremo lotiti tistega, kar bi si želele. Vedno bo nekdo, za katerega je treba skrbeti, vedno kaj, kar ne bo idealno.

Danes sem se že:

• odločila za sprehod, čeprav imam doma bolnega otroka (15 minut na soncu in svežem zraku, medtem ko ga je varoval mož),
• med pripravljanjem zajtrka zapisala na listek, kaj vse želim zajeti v elektronskem odgovoru sodelavki,
• zamotila otroka s pomito plastenko, brizgalko in žličko od zdravila,
• med dojenjem in uspavanjem razmislila o tem, kaj želim napisati,
• ko je otrok zaspal, sem šla mimo zapackanega ogledala in polnih stojal suhih cunj k svojemu pisanju.

Želje si velikokrat predstavljamo kot utrinke, zvezde. Ali se ti vidijo, če ni noči in teme? Zakaj potem mislimo, da lahko sledimo svojim željam, ko je idealen dan?