Vsakič, ko kurim v peč, imam svojevrstno meditacijo.

Drva je treba na ogenj, če hočemo, da lepo gori, nalagati strateško. Spodaj malo papirja, nato čim bolj križem kražem nekaj tanjših trsk. Potem pridejo na vrsta večja polena, a je bolje, da je kakšno manjše za podlago, nanj pa naslonim večja, spet tako, da so prekrižana.

Vedno mi pri tem pride na misel, kako se v družbi prepleta delovanje različnih organizacij. Velikih drv nikoli ne smemo naložiti tesno skupaj, saj ne bodo gorele. Če pa je dovolj podlage in jih enakomerno nalagamo navzkriž, ogenj vedno lepše plapola. Najbolj gori prav na vrhu, kjer se stikajo.

Pomembno je treba torej, da imamo dovolj prostora, da gorimo vsak zase, a iščemo tisto, kar nam je skupno, kjer lahko naredimo veliko toplo in svetlo grmado.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.