Kaj nam lahko povejo tihi ljudje

Susan Cain mi je s svojim delom dala dovoljenje, da sem to, kar sem. Introvertirana oseba, iščoča samoto, tišino in globino v svetu, ki mi tega ne daje sam od sebe – kvečjemu odvzema. Pravi, da je za pisanje knjige Quiet – The Power of Introverts in a World That Can’t Stop Talking potrebovala sedem let – in v tem neizmerno uživala. Sedaj vseeno prestopa meje svojega udobja in knjigo javno predstavlja. Bogu hvala, saj je njeno sporočilo še kako pomembno.

Ob branju knjige sem razmišljala, kako moj temperament vpliva na odnos z otroki in možem. Nič več se ne čudim svoji potrebi, da se moram redno umikati v samoto, da lahko svoje resnično stališče ali čustva povem šele po razmisleku, da se materinstva učim predvsem s pomočjo samospraševanja in knjig. Vprašala sem se tudi, koliko prostora za samoto, tišino in razmislek dajem v naši sedaj številni družini drugim članom. Ali naš bivalni prostor in naše navade to omogočajo?

Spominjala sem se svojih preteklih odstopanj od družbenih norm in pričakovanj: umikanja v prazen kupe na vlaku ali pa poglobljene jutranje pogovore s prijateljico med vožnjo v šolo; potrebo po tem, da po prihodu domov najprej za dve uri zaspim in se šele nato lotim domače naloge in učenja; svoj “boj” za lastno sobo; nesrečno počutje na fakulteti, ko je izobraževanje za prevajalski poklic, ki je močno samotne narave, dajalo tak poudarek na skupinskem delu; svoje tesnobe, kadar sem bila cele dneve na obisku pri fantu brez možnosti, da se umaknem v naravo in samoto.

In podoživela trenutke blaženosti, kadar sem lahko v miru brala, sedela na klopci v parku, se poglabljala v vaje Blagor ženskam, po napornem dnevu z otroki obsedela z zvezkom na mizi in s pisalom v roki, se sprehajala po gozdnih poteh, odšla sama na dolgo pot, v miru poslušala oddajo …

Največjo potrditev in spodbudo pa sem našla na koncu knjige v poglavju Kako ljubiti, kako delati, ko avtorica podaja inovativen predlog za uravnoteženo delovanje in življenje. Dobila sem precej idej za obnavljanje svoje energije npr. po spremljanju dolgega in težkega poroda, za načrtovanje podjetniških dejavnosti, za izbiranje načina življenja, ki bi me polnilo in ne praznilo.

Prvi vtis o tem, kaj nam ima povedati “bivša” pravnica, si lahko oblikujemo v TED govoru:

MANIFESTO TIHIH LJUDI

1. Imamo besedo za “ljudi, ki preveč živijo v svojih glavah”: misleci.

2. Naša kultura upravičeno občuduje ljudi, ki si upajo tvegati, vendar bolj kot kadar koli potrebujemo ljudi, ki poslušajo opozorilni glas.

3. Samota je katalizator za inovacije.

4. Pošiljanje sporočil je popularno, ker v pretirano ekstravertirani družbi vsi pogrešamo asinhrono komunikacijo, ki se ne dogaja v živo.

5. Otroke ne poučujemo v učilnicah, oblikovanih za skupinsko delo, zato, ker bi bil to najboljši način za učenje, ampak ker je to najceneje, in kaj drugega naj vendar počnemo, ko so vsi odrasli v službi? Če vaš otrok raje dela sam in se druži le z eno osebo naenkrat, ni nič narobe  njim; le slučajno ne ustreza modelu.

6. Naslednja generacija tihih otrok lahko in mora zrasti v poznavanju svoje moči.

7. Včasih pomaga biti lažni ekstrovert. Vedno je čas, da smo kasneje tiho.

8. A na dolgi rok je ključno ostati zvest svojemu temepramentu, da lahko najdemo delo, ki ga ljubimo in ki ima smisel.

9. Vsak blesti, če je ustrezno osvetljen. Za nekatere so to broadwayske luči, za druge svetloba namizne svetilke.

10. Prvo pravilo za mreženje: eno iskreno novo poznanstvo je vredno ducata poslovnih vizitk.

11. V redu je, če prečkam cesto, da bi se izognila klepetu.

12. “Tiho vodenje” ni bistroumni nesmisel.

13. Vsesplošno hrepenenje po nebesih ni toliko v nesmrtnosti kot v želji po svetu, ker bi bil vsak vedno prijazen.

14. Če je naloga prve polovice življenja, da se izpostavimo, je naloga druge, da osmislimo, kaj smo počeli.

15. Ljubezen je nujna, priljudnost neobvezna.

16. “Na tih način lahko pretreseš svet.” – Gandhi

Ali veš, kje na lestvici med introvertiranostjo in ekstravertiranostjo se najdeš?