Kaj mi pove moja brazgotina?

Imam brazgotino. Zaceljeno, ozdravljeno, danes ljubljeno brazgotino. Lahko rečem, da me je veliko naučila – o meni, o svetu, o ženskah.

Kaj mi govori?

Najprej se izjoče. Pravi, da sem prestala veliko bolečino. Moje telo je šlo skozi travmo, čeprav se tega ne spomnim prav dobro, saj sem bila pod anestetikom.

Potem mi pove svojo zgodbo. Nastala je v trenutku moje velike nemoči, prepuščenosti. Bila sem naivno pripravljena nanjo – hočeš nočeš moraš. Brazgotine pač spadajo k materinstvu.

A danes ve resnico.

Resnico o tem, da iniciacija v materinstvo ne potrebuje trpljenja. Nepotrebnega, pretiranega trpljenja zaradi bolečin, ki jih ne zadaja otrok. Zadaja jih sistem, ki s škarjami zareže v največjo žensko intimo.

Še danes se mi srce skrči od groze in se stisnem v dve gubi. Zbode me še enkrat – izdala sem samo sebe, svoje telo.

Nekoč nekdo ni verjel v čudežnost mojega telesa. Niso verjeli, da sem sposobna in zmožna postati mama – brez poškodb. Niso verjeli, da sem ustvarjena za rojevanje.

Nekoč si je nekdo vzel dovoljenje, da sam izreže prehod mojemu otroku na svet – ta predor je moje telo, ki bo odtlej vselej nosilo znamenje družbene vsemogočnosti.

Ni šlo za življenje ali smrt. V brazgotini pa se skriva moje najgloblje občutenje ženskosti, ženske moči. Prvikrat sem bila vržena v materinstvo brez v telo vtisnjene vere, da zmorem.

Rez me je poškodoval. Vendar je moje telo še vedno na moji strani. Brazgotina me je naredila vzdržljivejšo. Pokazala mi je, kje so moje skrite moči, iz katerih se lahko branim, borim in se potegujem zase. Pokazala mi je, kako jo lahko negujem in naredim prožno. Že dvakrat sva odtlej skupaj zmagali v odpiranju življenju.

Imam jo rada, saj je samo moja. Spomni me na to, kaj sem bila pripravljena narediti za svojega otroka. Spomni me na to, kako zelo si želim biti izpolnjena, ljubljena ženska.

Uči me, kje nas vse boli. Kje smo kot družba še zelo šibki. Kje nam manjka še veliko ljubezni.

Boš ob svoji brazgotini skupaj z mano zajokala tudi ti?