Opis
Spregovorila sem o tem, kako si prizadevam, da ohranim jasne misli, se organiziram v kaotičnih časih, ohranim ravnovesje v sebi, da me ne odnaša levo in desno, pridem ponovno v stik s svojimi občutji, vrednotami, smerjo, odločitvami. Posebej težavno postane, ko sem skoraj 24 ur na dan obkrožena z otroki, ko je treba uravnavati različne potrebe otrok različnih starosti …
Svojega roba zmogljivosti ne čutimo in ne poimenujemo vse mamice enako. To me je sprva presenečalo, saj je vsaka od prijateljic, s katerimi sem se pogovarjala, drugače povedala, kje je njena meja.
Potem pa sem se poglobila v svojo “mantro” in ugotovila, da tudi pri meni fraza “da se mi ne zmeša” pomeni zelo velik razpon doživljanj in potreb.
Najprej je tukaj občutek, da mi zmanjkuje potrpljenja, da nimam rezerve energije, iz katere bi lahko črpala v napornih trenutkih, da imam “kratko zažigalno vrvico”. To se kaže tako, da povzdigujem glas, se odzivam z jedkimi izjavami, zavračam prošnje otrok po pozornosti. Ker je meni primanjkuje – do sebe.
Potem gre za to, da bi izgubila nadzor nad dogajanjem – dejansko bi se mi zmešale stvari med seboj. Začela bi pozabljati na pomembne stvari, opustila bi dobre navade, ki dajejo našemu vsakdanu dobro strukturo, kaos bi se začel kazati na vseh področjih in bi mi rušil razpoloženje in red v celotni družini.
Nazadnje je tukaj čisto konkreten strah pred duševno boleznijo, če bi se slabo stanje in simptomi nadaljevali dolgo obdobje – da ne bi zmogla pristnega stika s seboj in realnostjo, da bi izgubila sposobnost spoprijemanja z izzivi.
“Zmešalo se mi bo” je včasih čisto pretirana izjava – ne bom kar čez noč zrela za psihiatrično ustanovo, a trenutek, v katerem jo izrečem, je dovolj pomenljiv, da se vprašam, česa bistvenega mi je začelo primanjkovati. Moram na zrak? Mi manjka gibanja? Slabo spim? Že dolgo nisem bila v tišini? Si moram kaj pomembnega zapisati? Bi mi pomagalo, da bi svoje občutke izrazila s pisanjem ali globokim pogovorom? Mi manjka spremembe? Občutka svobode? Potrditve? Sem izgubila stik s svojo duhovnostjo?
Se mi javlja kakšno nerazrešeno vprašanje, boleče občutje iz preteklosti? Kdaj in kje lahko temu posvetim čas in prostor, da mi ne meša štren v sedanjih odnosih?
Pogosto ženskega “norenja” okolica ne vzame dovolj resno – rekli bodo, češ “spet ima enega tistih dni”. A pomembno je, da ta občutek, da izgubljamo nit s seboj, vzamemo resno same.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.