Oseba, na katero se lahko opremo, mora biti zanesljiva, odgovorna, etična in verodostojna. To so zaželene lastnosti doule, ki jih opredeljujem s skupno besedo zrelost. Če upoštevamo še razmere, v katerih slovenske doule začenjamo svoj poklic, namreč v okolju, kjer je vloga doule pozabljena oziroma nepoznana, moramo k zrelosti prišteti še vztrajnost, vzdržljivost in odpornost na zunanje pritiske.
Najprej pa bi se rada ustavila ob vprašanju, kdaj je doula godna za svoje delo – kaj je tisto, zaradi česar rečemo, da je neka oseba doula?
- njeno zanimanje za porod
- njeno znanje o porodu
- potrdilo neke organizacije, ki ga je pridobila za porodno ali poporodno doulo
- dejstvo, da je sama rodila
- število otrok, ki jih je rodila
- način, kako je rodila
- dejstvo, da je sama skrbela za dojenčka
- število otrok, za katere je skrbela
- način, kako je skrbela za otroke
- način, kako podpira ženske v obporodnem obdobju
- število porodov, ki jim je prisostvovala
- vrsta porodov, ki jim je prisostvovala
- zadovoljstvo žensk, ki jih je podpirala v obporodnem obdobju
- njena razpoložljivost in čas, ki ga namenja ženskam v obporodnem obdobju
- vse našteto?
Menim, da se odgovori na zgornje vprašanje zelo razlikujejo, saj vsaka ženska potrebuje za svoj porod in materinstvo nekaj drugega – neka mama potrebuje veliko informacij, druga veliko spodbude, tretja tolažbo, četrta prisotnost in slišanost … Naloga doule je, da pozna svoje darove, spretnosti ter obenem prepoznava, razbere, sliši ženino potrebo in zna razsoditi, ali je zmožna odgovoriti nanjo ali ne. V tem se kaže njena zrelost – pa tudi v razmejitvi svoje vloge od vlog drugih ljudi, ki skrbijo za nosečnico, porodnico, mamo. Dobra doula pozna svoje meje in ve, koliko zmore in zna, kje pa se njeno védenje in moči končajo.
Doula prinaša v porodno okolje nekaj, česar tam še ni oziroma ni več – namreč neprekinjeno, brezpogojno in neobsojajočo podporo. Da to zmore nuditi, mora imeti življenjske izkušnje, obenem pa tudi predelati svojo izkušnjo poroda in materinstva. Nezaželeno je, da doula vnaša svoje frustracije, nerešene zadeve in dileme v obporodno obdobje druge žene. Zrela doula zna prepoznati, kdaj stopa v nevarne vode prepletenosti dogajanja, ko ne ločuje več med svojo zgodbo in zgodbo žene, ki jo podpira.
Poklic doule je zahteven in naporen – zanj sta potrebna pogum in drznost. Alenka Rebula o sposobnosti lotevati se drznih podvigov in potegovanja za težko dosegljive cilje piše v knjigi Globine, ki so nas rodile: “Zgoraj omenjene sposobnosti [sposobnost odvisnosti, odprtost za lačno trkanje bližnjega, sposobnost ločevanja in samote, sprostitev v sreči, op. av.)] so podlaga za /…/ nadpovprečno zahtevne oblike dajanja. Samo zrela osebnost se lahko brez škode odloča za visoko zastavljene cilje …” (A. Rebula, Globine, ki so nas rodile, Mohorjeva Celovec 2009, str. 144)
Vloga doul v mnogih državah je poleg individualne podpore ženam v obporodnem obdobju tudi zavzemanje za spremembe na bolje v sistemu obporodne oskrbe. To je zahtevna pot. Naj v navdih slovenskim doulam tudi tukaj spregovorim z besedami drage Alenke:
»Če znamo dolgo verjeti v dobrine, ki jih še ni, zmoremo hrepenenje. Obračanje v neznano in skrivnostno, v upanje in seganje po nepojmljivem so sposobnosti, ki jih lahko oralnost razvije ali pa zavre in onemogoči. Potrebno je svoja čustva vlagati v ljudi, v cilje, v tisto, kar še ni doseženo in kar tudi ni gotovo, in to delati predano in zavzeto, s sprejemanjem tveganja ter z obvladovanjem strahu pred neuslišanostjo. Upanje zahteva občutje preskrbljenosti ali vsaj močno vzdržljivost v pomanjkanju, drugače človek po poti obnemore in ga stiske premagajo. Odsotnost vsake zunanje opore je velika preizkušnja za notranjo trdnost. Obenem pa vsa drzna upanja zahtevajo nadpovprečno sposobnost odpovedovanja, saj se je treba v imenu neznane in še zelo oddaljene sreče odpovedovati užitkom, ki so blizu, in sprejemati včasih neskončno dolgo pomanjkanje.« (prav tam, str. 144)
V ciklu člankov Profesionalnost doul še o izobraževanju in razpoložljivosti.