ČETRTEK, 3. februar

Hvaležna sem, da mi ni treba vzgajati sami. Upam, da se bova z možem nekoč z nasmehom spomnila obdobja, ko naju je ob petih zjutraj čakala razigrana budnica, ko sva komaj spregovorila kakšen stavek, ne da bi naju vmes prekinil cvileč: MAMIIIII!, ko sva si s težavo utirala pot med igračami v dnevni sobi in ko sva imela v postelji živo mejo. V hvalnico ljubezni bi moralo biti vključeno tudi: ljubezen je iznajdljiva 🙂

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. (Mr 6,7)

V enakopravnem odnosu si ljudje porazdelijo odgovornosti, doživljajo, da so pravice in dolžnosti stvar vseh in da so vsi enakovredno zastopani, lahko si dovolijo spontanost in nasmeh. Toda v navezanosti smo težko enakopravne, težko uravnavamo ravnovesje med dajanjem in prejemanjem. Stiski, ki jo vedno prebujajo najtesnejši odnosi, se ne moremo izogniti, lahko pa jo prerasemo in se življenjsko sprostimo. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 108)