Hvaležna sem, da mi ni treba vzgajati sami. Upam, da se bova z možem nekoč z nasmehom spomnila obdobja, ko naju je ob petih zjutraj čakala razigrana budnica, ko sva komaj spregovorila kakšen stavek, ne da bi naju vmes prekinil cvileč: MAMIIIII!, ko sva si s težavo utirala pot med igračami v dnevni sobi in ko sva imela v postelji živo mejo. V hvalnico ljubezni bi moralo biti vključeno tudi: ljubezen je iznajdljiva 🙂

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. (Mr 6,7)

V enakopravnem odnosu si ljudje porazdelijo odgovornosti, doživljajo, da so pravice in dolžnosti stvar vseh in da so vsi enakovredno zastopani, lahko si dovolijo spontanost in nasmeh. Toda v navezanosti smo težko enakopravne, težko uravnavamo ravnovesje med dajanjem in prejemanjem. Stiski, ki jo vedno prebujajo najtesnejši odnosi, se ne moremo izogniti, lahko pa jo prerasemo in se življenjsko sprostimo. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 108)

Neka modra mama mi je enkrat povedala tole misel: “Ko imaš enega otroka, potrebuješ veliko pomoči. Ko dobiš drugega, zmoreš sama. Ko se rodi tvoj tretji otrok, lahko ponudiš pomoč drugim.” Zanimivo, kajne, vse bolj smo utrjene, spretne, vešče, poznamo svoje šibke točke… Otrok nas marsičesa nauči. Danes se veselim vseh priložnosti, ko lahko zrastem.

Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim. (Heb 2,18)

Zdrava, tvorna napadalnost je sila, s katero zavrnemo ponižanje, se vržemo v zahtevno delo, ki nas privlači, začnemo na novo po težkem porazu. V tem delovanju je jeza nepotrebna, saj je napadalnost samozadostna in deluje kot zlitost z lastno močjo, kot obetavna opredelitev položaja. Pri tem ne gre toliko za iskanje trenutnega dosežka, saj je napadalnost usmerjena predvsem v ovrednotenje sebe. Lahko rečemo, da doseže premik pozornosti in spremembo zavesti, kajti ovira zdrsne v ozadje, naše sposobnosti in možnosti pa zasijejo v vsej svoji razvidnosti. V najžlahtnejšem pomenu besede je napadalnost pridobitev žensk, ki se počutijo nepremagljive v zvestobi sebi. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.54)

Danes znanost na vseh področjih odkriva, kako pomembni so vplivi na človekovo življenje v njegovih začetkih. To na starše nalaga ogromno odgovornost. V tem vedno večjem in hvalevrednem zavedanju pa vidim tudi nevarnost, da mislimo, da je čisto vse popolnoma odvisno od nas, češ da bomo s svojimi dejanji za vedno uničili otroka, če se ne bomo ravnali po teh in teh priporočilih… Ne tako. Življenje vedno najde pot. Dajmo si tudi me vedno novo možnost.

Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: “Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.” (Mr 4,38-39)

Toda ženskosti ni mogoče kar tako uničiti. Lahko je potlačena, skrita, zanikana ali pohabljena, lahko se umakne zelo globoko, a obstaja in žilavo išče pot, da bi se uresničila. Iskanje se pri ženski, ki je bila ločena od same sebe, pogosto začne s tem, da doživlja boleče hrepenenje po svoji izgubljeni naravi, a oblike tega trpljenja so zelo osebne in nepredvidljive. Ženskost se lahko oglaša tudi z množenjem občutkov praznine in otrplosti, kar dokazuje, da je še kako dejavna. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 41)

Materinstvo prinaša poleg veselja tudi množico strahov. Že v nosečnosti se začnejo velike spremembe, z rojstvom otroka se nam življenje popolnoma spremeni, nato pa se moramo z vsakim otrokovim razvojnim obdobjem na novo prilagoditi. Najprej imamo velike težave s predajanjem otroku, kasneje pa s prepuščanjem otroka svetu. Pogum!

Njihovi pastirji so zbežali in to sporočili po mestu in podeželju. Ljudje so prišli pogledat, kaj se je zgodilo. Ko so prišli k Jezusu in videli tega, ki je bil prej obseden z legijo, kako sedi oblečen in je pri zdravi pameti, so se ustrašili. Tisti, ki so to videli, so jim pripovedovali, kako se je zgodilo z obsedencem, in o svinjah. Tedaj so Jezusa začeli prositi, naj odide iz njihovih krajev. (Mr 4,14-17)

Zadoščenja, ki nas ogroža, si ne bomo upale uresničiti. V svojih željah naj bi se tudi sprostile in razživele in tega se lahko naučimo. Oglejmo si nekatere razloge za nemir:

• žalovanje za vsem, kar smo opustile zaradi svoje odločitve, je bilo prijetno in varno;
• stiska zaradi negotovosti v novem položaju, vse nam je tuje;
• strah, da je vse le minljiva iluzija in da ne bo trajalo;
• nevzdržna vzhičenost, ker nikoli nismo znale biti srečne in se ne znamo primerno obnašati;
• strah pred zavistjo in napadalnostjo okolja, ker si želimo predvsem sprejetosti;
• strah, da ne bomo na višini pričakovanj, ki imajo drugi do nas. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 142)

Ko sem postala mama, sem najbolj pogrešala veščino, ki me je nihče ni naučil – priznati, da ne zmorem vsega sama, prositi za pomoč in potem pustiti, da mi oseba v resnici izkaže pozornost s tem, da mi odgovori na konkretno potrebo. Saj zmorem sama! Draga mamica, nisi superženska. Danes dovoli, da te nekdo “pocrklja”.

…kajti pasli bodo in počivali in nihče jih ne bo strašil. (Sof 3,13c)

Izguba stika s telesom nam preprečuje, da bi se oddaljevale od povzročiteljev naših bolečin, se zatekale tja, kjer lahko okrevamo, in podprle naravne samoozdravitvene procese, ki jih zmore naš mogočni obrambni sistem. Prepričanje, da ni važno, kaj čutimo, saj je glavno nad seboj uveljaviti, kar je prav, prekinja stike s čuti in čustvi. Uporaba organizma kot orodja za doseganje višjih ciljev globoko načenja zdravje, saj se doživljamo kot predmet. Svojo odpornost namreč črpamo iz celostnega psihofizičnega, socialnega in duhovnega blagostanja, zato je ločenost od telesnih občutkov zelo nevarna. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 17)

Mirna mama – miren otrok. Mamica, kako se umiriš v tem viharnem življenju? Veščina, ki bi se je rada naučila! Danes je nov dan za poskuse 🙂

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: “Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?” In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: “Utihni! Molči!” In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: “Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?” (M3 4,37-40)

Pogosto ob natančnejšem pregledu dogajanja ugotovimo, da ni vse tako, kot se zdi. Koristi nam usmerjanje v reševanje položaja in skrb zase, ne v drugega in v njegovo ravnanje. Nasilnež izgubi oblast nad nami, če naše vidno polje ni polno zasedeno z njegovim likom. Spremenjen zorni kot nam pomaga, da smo sebi v pomoč in da poiščemo pot v olajšanje, razbremenitev in učinkovito kljubovanje, če je potrebno. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 64)

“Majhni otroci, majhne skrbi. Veliki otroci, velike skrbi.” Kdo ne pozna tega pregovora? Obenem pa obilica napisanih zgodb, v katerih so se starši posvetili otrokom, ko so bili majhni, in se z njimi povezali v ključnih trenutkih prvih let, govori o tem, da odnosi lahko preživijo tudi vse težavne prehode in sedaj lahko ti starši ponosno zrejo v svoje odrasle otroke. Majhni otroci, majhno veselje. Veliki otroci, veliko veselje.

Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. (Mr 4,26-28)

Značilnosti notranje moči so: odgovorno odločanje ob upoštevanju posledic, odpoved popolni svobodi, stanovitnost, visoka pričakovanja do sebe, vzdržljivost, zvestoba, potrpežljivost, veselje nad seboj, zaupanje vase, rednost, zbranost, pogum, samostojnost, ljubeča, vzpodbudna skrb zase v odmerjanju napora in počitka. (A. Rebula, Blagor ženskam, iz preglednice str. 146-148)

Da, materinstvo je lahko tudi nočna mora. Kupi umazanih plenic, neprestan otroški jok, nepospravljeno stanovanje, rutina, življenje za štirimi stenami … Ni čudno, da si večina mamic ob koncu porodniškega “dopusta” oddahne, ko se vrnejo v službo. Menim, da ta mučna občutja, ko smo doma, lahko razrešimo tako, da si postavimo prioritete, si spletemo podporno mrežo ter fizično, čustveno in miselno preuredimo življenje tako, da tudi v tem obdobju ostajamo cele. Predvsem pa bodimo nežne do sebe. Pot je naporna, a osvobajajoča.

… stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso… (Heb 10, 19-20)

Vsaka ženska ima vsaj nekaj osrečujočih in navdihujočih spominov, čustev, misli, a gradivo je največkrat neizkoriščeno. Medtem ko znamo brez prestanka premlevati negativne dogodke, ne znamo enako vešče premlevati vzpodbudnih. Dolgotrajna samovzgoja strne opogumljajoče spomine, podobe, zvoke, besede, občutke… v vitalno razpoloženje, ki ga znamo obuditi tudi v neugodnih okoliščinah. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 194)

Koliko mam slišimo danes vzdihovati, da jim je žal, da niso imele otroka bolj zgodaj. Res, danes smo v tej odločitvi tako svobodni, da lahko leta zanemarjamo željo po otroku in se posvečamo drugim stvarem. Zakaj ne bi preprosto obrnili vrstnega reda stvari? V angleščini poznajo izraz “sequencing”, ki pomeni, da ima življenje ženske različna obdobja in da je za vse stvari v življenju pravi čas. Pomeni, da lahko kariero mirno odložimo za nekaj let, poglobimo svoje hrepenenje in poklicne želje in medtem uživamo svojo rodovitnost in materinskost.

Spet drugi so vsejani med trnje. To so tisti, ki besede slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna. (Mr 4,18-19)

Ko imamo opravka z željami, smo vse prej kot svobodne. Pričakovanja drugih delujejo na naše možgane tako močno, da se zrcalni nevroni (s katerimi v sebi doživimo čustva drugega kot svoja) dobesedno reorganizirajo pod vplivom teh pritiskov. Nelagodje, jeza, nemir in krivda tako spremenijo naše mentalne procese, da je pot do želje že izgubljena. Nenadoma ni več tako važno, da bi svojo željo izpolnile, hrepenenje zbledi, navdušenje pa poparjeno ponikne. Želje zapuščamo veliko hitreje, kot si mislimo. Še posebno ranljivo pa je hrepenenje, ki je globoko, a je bilo velikokrat zavrnjeno. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.168)