Zdi se, da je današnji dan odločilen. Da bo povsem zapečatil usodo vseh, ki bodo prestopili prag šole, prag vrtca, prag porodnišnice.
Pa je res tako? Ali se v resnici ne spominjamo bolj dni, ko smo plesali otroško kólo, ko smo padli, pa nam buške ni popihala mama, ko smo prvič stali pred tablo, ko smo bili izrinjeni iz kroga najljubših sošolk, ko smo za obvezno branje dobili pomenljivo knjigo, ko se nam je dojenček prvič nasmehnil, ko smo se trudile z dojenjem, ko smo ga prvič peljale na sprehod …?
Vsi dnevi, ki so sledili velikim prehodom, se nam zgostijo v en sam véliki dan, ki je imel bojda tako močan vpliv na nas, in to predstavo predajamo naprej. Res je. Začelo se je s tem dnem. A nikakor ni naša pot postala s tem dnem zapečatena.
Imejmo to v mislih, ko bomo te dni ubirali nove poti v novih ustanovah.