Skupen imenovalec vseh knjig je trdoživost. Kako si opomoči tudi po hudih življenjskih udarcih, preobratih usode, težkih obdobjih? Kako začeti znova? Kako iz dneva v dan ohranjati moč? In zakaj se sploh truditi?
Načrt je bil seveda veliko bolj ambiciozen, na nočni omarici je stala precej velika vrsta knjig. Moram reči, da v naši družini nismo pogrešali knjižnice, vsaj ne zaradi novih knjig (tudi kupili smo jih kar nekaj v tem obdobju), razen kot javnega prostora, kjer se lahko zatopiš v knjigo ali najdeš kanček miru v brzečem svetu.
Opazila sem dobro spremembo – postalo je družbeno sprejemljivo, da sedim pred hišo in berem. Nič ni bilo čudno, da sem doma; nič ni bilo čudno, da sem zunaj in nič ni bilo čudno, da ob otrocih delam tudi kaj svojega – to je postalo nuja, kar so očitno začeli razumeti tudi drugi.
Zadala sem si, da se vračam k tistim knjigam, ki sem jih že začela brati in se pregrizem do konca. Pri nekaterih je bilo to lažje, pri drugih težje. Vse, ki pri katerih sem vztrajala, pa so mi ogromno dale.
Knjige na zgornji sliki so spomladanska bera (iz prvega lockdowna). Jesensko bom še objavila.
Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.
Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.
Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.
Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.
Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.
Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.
Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:
na spletni strani objavila predviden potek večstopenjskega procesa nastajanja knjige o prehodu v materinstvu in spremembah, ki jih ta prinaša
prenovila kazalo in ustvarila lok, po katerem želim speljati dogajanje v knjigi
po alinejah izpisala, kaj želim zajeti v posamezno poglavje knjige.
