Nisem si mislila, da si bom kdaj  nastavljala budilko za zakonski odnos.

A če življenje postane rutina (in te vleče po tirih, ki gredo naravnost čez nekoč cvetoče pomladne travnike zaljubljenosti), je lahko:

• “železni urnik” za zakonske pogovore edino, kar omogoči, da si izmenjava misli, poglede, čustva, pa četudi bolj burno
• udejanjena misel na to, kaj moj mož rad jé, edino, kar mu pričara nasmeh na obraz v napornem dnevu
• vztrajno vabilo po elektronski pošti edino, kar sporoča moje globoke želje
• beseda na koncu jezika, ki vendarle tam ostane (in jo grenko pogoltnem), edino, kar umiri naelektreno poznopopoldansko ozračje
• ljubeča podreditev alarmu ob nečloveški jutranji uri edino, kar spodbudi tisti tako zaželen stavek: “Daj se stisni malo k meni.”

Pride dan, ko se ti zdi, da ne boš zmogla, da se zaman trudiš, da ne bo nikoli bolje, da nikomur ni v resnici mar zate … in vse, kar je še takih črnih misli.

Zadnja stvar, ki si jo takrat želiš, je, da bi se poslužila tistih cenenih nasvetov o tem, kako se moraš le malo naspati, iti malo ven na sonce, se malo razvajati … Kaj pa pametnjakoviči, ki ti jih trosijo, vedo, v kakšni krizi si!

A čudno:  tolažilno branje, spanec, topel tuš, dobra glasba, masaža s sivkinim oljem, lepa obleka, sončni žarki, sladoled z možem in dobra novica po mejlu RESNIČNO delajo čudeže!

Včasih sem verjela (še posebej po rojstvu drugega otroka, ko je bilo vse toooliko lažje, ker ni bilo tako neznano kot prvič – čeprav je deljenje pozornosti med dva otroka bilo izziv zase!), da s številom otrokom upada negotovost in potreba po spraševanju pri materah, češ, “ona, ki jih ima pet, pa že ve, kako se stvari streže!”

Kako sem se motila!

Saj ne, da ne bi eksponentno pridobivale izkušenj, modrosti in se mojstrile v prilagajanju, a čisto vsak otrok prinese s seboj kup vprašanj in negotovosti in novih iskanj. Ni nam prihranjena samorefleksija, novo dogovarjanje in postavljanje temeljev, vedno znova.

V naši notranjosti ves čas nekaj klokota in brbota, a ne govorim o fizičnem, slišnem svetu.

Včeraj sem se v nekem trenutku tega zavedala in obvladovala mešanico občutkov, ki se mi je prebujala; v drugem pa sem se odzvala, ne da bi si v resnici prisluhnila in se občutila. V prvem primeru me je bilo strah, vendar sem se uspela pomirjati, v drugem pa me je zajela vseobsegajoča panika.

Oba trenutka sta bila za osebe, s katerimi sem bila v stiku, zelo pomembna.

V stanju, ko nas notranji ropot preseže, ne zmoremo empatije do drugega človeka. Kako pogosto to dopuščamo?