“Želim si, da bi se v letošnjem božiču kaj poznalo, da smo vse tole dale skozi.”

Besede prijateljice, ki so me držale pokonci v prvem delu letošnjih praznikov 🙂 Brene Brown pravi: “Čar je v zmedi.” Ne bi rekla, da sem to čutila ves čas, vendar pa mi je pomagalo splezati iz jame obupa v najhujših trenutkih.

Še en izraz me nagovarja, in sicer “skupna človeškost” (common humanity). To je eden od pogojev sočutja – da je nekaj, kar čutimo, splošna človeška izkušnja, in se ne dogaja samo nam. Ali nam ni dal ravno tega Bog, ki je postal človek?

Vsem mamicam zato poklanjam naslednjo fotografijo, ki prikazuje naše božično okraševanje v nekem trenutku čarobnega kaosa 🙂

Na vajetih skušam držati decembrskega avtopilota, ki začne piskati vsako leto že pred začetkom zadnjega meseca v letu in mi daje navodila, katerih izpolnjevanje poskrbi, da sem tam nekje okrog dneva samostojnosti  in enotnosti v bolniški postelji (o, ko bi le prišla do nje!) zaradi izčrpanosti.

Dobro mi uspeva tudi zato, ker otroci letos večino adventnih tradicij obujajo v katoliškem vrtcu, tako da mi to odvzema velik del bremena in bogati naše domače priprave. Kljub temu pa ostaja nekaj običajev, ki me preganjajo in čakajo, da se odzovem. Zadele so me besede Ralpha Walda Emersona v eseju Zaupanje vase: “Od vseh vrlin je največje povpraševanje po prilagodljivosti. Zaupanje vase ji vliva odpor. Prilagodljivost ne ljubi resničnosti in ustvarjalcev, temveč imena in običaje.”

Se mi zdi, da je december kot nekakšen obračun z letom – zelo natančno pokaže, koliko sem se vse leto vadila v notranji svobodi.

To me je spomnilo na moto, ki mi ga je napisala modra ženska v mojem življenju: “Malo dolžnosti, veliko svobode, malo tradicije, veliko prenove, veliko ženskega in umetniškega. Vedno manj “strokovna” in vedno bolj živa in posebna.”

Pa naj bo to voščilo zate v naslednjih dneh in v novem letu! Vse dobro!

Čas nas kliče, da se ozremo vase in nazaj ter pregledamo leto, ki mineva. To pa včasih ni tako enostavno.

Pregledi leta so zelo popularni v vseh medijih. Kot zanimivost, ali ste opazili, da se je med letošnje fotografije leta pri Reutersu uvrstila slika poroda doma iz Brazilije?

Posredujem nekaj pripomočkov, ki meni pridejo prav pri procesu refleksije leta:

• izdelava fotoknjige letošnjega leta  – lep spomin, odlična spodbuda za otroke in odličen način, kako ovrednotiti leto. Si že pozabila, kaj vse se je dogajalo, kajne?
• vprašalnik, kot ga predlaga Susannah Conway
• z ustvarjanjem “eksplozivne škatle” z Jennifer Lee 
• vaja S čim moraš nehati, s čim začeti, kaj nadaljevati
• s pregledom vaj Na svoji zemlji, ki sem jih letos reševala

Pred skoraj petimi leti sem zavestno stopila na pot učenja ljubezni do sebe. Kako se ga učim in zakaj mi gre tako počasi?

Že Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam, ki mi je bila prva spodbuda za samovzgojo na tem področju, me opozarja:

Na čute in čustva težko delujemo neposredno, na misli in voljo tudi, toda če vadimo preklapljanj med njimi, imamo več možnosti, da bomo čutile, čustvovale, mislile in delovale tako, kot si želimo. Ljubečega, toplega podpiranja sebe se učimo tako, kot se učimo novega jezika: vsak dan in dolgo časa. Najprej samo poslušamo in malo razumemo, potem jecljamo, nazadnje govorimo, vmes pa se pojavljajo zastoji, ko ne moremo in ne moremo preseči prejšnje ravni. Vaje nam odkrivajo, da ni lahko razumeti govorice ljubljenih. S kakšno težavo se šele izražamo v tem jeziku! (iz knjige, str. 195)

Do sedaj sem se vadila že v mnogih jezikovnih veščinah:

• branje (knjig, ki mi pomagajo na poti do sočutja do sebe in do drugih, nenasilne komunikacije)
• pisanje (v vajah Na svoji zemlji Alenke Rebula)
• poslušanje (npr. meditacij sočutja do sebe Kristin Neff)
• ustvarjanje (npr. likovno ustvarjanje z nalogami spoznavanja sebe  z Brene Brown na 6-tedenskem e-tečaju)
• “konverzacija” v skupini (že dobra štiri leta se nas 8 žensk, mamic, srečuje v skupini Blagor nam)
• listki po stanovanju (npr. opomnik na hladilniku – 50 načinov, kako lahko negujem sebe)
• gostovanje v “tujini” (udeležba na delavnicah za samovzgojo npr. pri Alenki Rebula in Josipi Prebeg)

Gre mi zelo, zelo počasi, a gotovo na bolje.

Vse, kar je lepo in vredno v našem življenju, traja dalj časa in zahteva potrpežljivo delo. To je miroljuben pristop. V njem lahko zdržim dolgo časa. Celo življenje.

Alenka Rebula v intervjuju 

December je tak mesec, da vrednotimo preteklo in delamo načrte za prihodnje.

Vedno bolj jasno se mi kaže, da je treba velikokrat reči ne, da lahko nečemu velikemu rečemo da.

Kje velja to zate?