Predmet knjige je težaven notranji proces prehoda – notranje preobrazbe ob velikih življenjskih spremembah. Avtor knjige William Bridges loči med tema dvema pojmoma. Pravi, da prehod ni le druga beseda za spremembo. Sprememba je selitev v drug kraj ali nastop nove službe, rojstvo otroka ali smrt očeta. Z drugimi besedami, sprememba je zunanja, situacijska. Prehod je notranji, psihološki. Ne gre za določene dogodke, ampak za notranjo reorientacijo, novo definicijo sebe, skozi katero moramo iti, da bi vključili spremembe v svoje življenje.
Month: oktober 2013
Naj to naredi tvoja mala opica!
Česa me je naučila Ina May #7
Sedela sem v gugalnem stolu sredi dnevne sobe, nametane z otroškimi igračami in dojila najmlajšega sina. Naenkrat se zavem, kako mi je pogled obtičal na plišasti opici na tleh in se moja pozornost zavrti okrog ene same misli: “Ta opica je videti, kot da pravkar rojeva. Poglej, kako izbočen presredek ima. Očitno ji je lahko, saj ima lepo sproščeno čeljust, odprta usta …” Takoj zatem se zavem, kako smešno je, da to razmišljam! Spomnim se nekega spletnega članka, ki govori o tem, kdaj prepoznamo svojo zasvojenost s porodom: ko lahko le še mislimo porod, se pogovarjamo o porodu, spremljamo porod, ko naše življenje postane porod. No, pa sem tam.
Moji lasje, moja glava, veste, to sem jaz
Revolucionarna trditev: moja glava je samo moja in sama lahko odločam o tem, kaj se bo z njo dogajalo.
Navdihnil me je Čarovnik Grega, ki v svoji pesmici poje: “to je moja glava, to so moje roke, to so moji boki, to so moja kolena, to so moje noge, veste, to sem jaz!”
Ko sem bila majhna, ko so mi drugi ves čas govorili, kaj lahko in česa ne smem.
Nekoč sem se skrila pod mizo (predvidevam, da sem že vnaprej vedela, da s tem nekaj ne bo v redu) in si s škarjami postrigla sprednje lase. Tako da je v frufruju nastal kvadratek. Kregali so me, se mi posmehovali in vsi so komaj čakali, da so lasje zrasli, da se je to popravilo, da sem spet imela v redu frizuro.
Očitno je, da sem že kot majhen otrok imela veliko nujo po tem, da sama odločam o tem, kakšno frizuro bom imela in si pri tem tudi pomagam, če je treba.
Naslednji tak korak je bil, ko sem šla k frizerju v centru kraja, se na poti v glasbeno šolo ustavila tam in naročilo “gobico”. Tega ni nihče pričakoval, doma so mi naročili, da se ostrižem na paž, kot običajno. Frizerka si je mislila, da sem si to omislila povsem na lastno pest, a je upoštevala mojo željo. To je bila takrat zelo popularna pričeska in nisem videla razloga, zakaj se ne bi smela tudi jaz tako postriči. Cena za mojo svojeglavost je bil spet plaz komentarjev o tem, ali mi frizura paše ali ne, neskončne debate o tem, ali se lahko strižem po svojih željah.
Potem sem dolgo imela dolge lase, si jih puščala in lepo skrbela za njih. A na koncu osnovne šole sem čutila, da je čas za spremembo. Naveličana sem bila dolgih las. Še vedno se zelo dobro spominjam reakcije sošolca, ki me je srečal v poletnem času na nekem taboru, kako nejevoljno se je zmrdnil nad mojo frizuro. Zelo veliko bi mi bilo takrat pomenilo, da bi dobila potrditev, da je prav, da sledim svojim željam in odločam, kaj se bo zgodilo z mojo glavo in z mojo frizuro, ne pa da skušam ugoditi željam, muham drugih, mnenju, kaj mi paše in kaj mi ne. Da ne govorim o tem, da se ta mnenja močno razlikujejo.
Zanimivo bi bilo potegniti vzporednice s tem, koliko mi kdo pere in striže možgane.
Ste kdaj v tem kontekstu razmišljale, kaj pomeni, da si po ljudskih priporočilih ne smemo oprati las v prvih tednih po porodu? Kaj če si res ne bi dovolile prat možganov kot novopečene mame?
In še – če se zatakne že pri laseh, kaj šele pri bolj intimnih predelih, pri bolj občutljivih področjih?
Najlepši scenarij – 2. del
Porodna zgodba bralke S TEBOJ SEM
Dobre pol ure po tistem se je mož odpravil, njegova sestrica s kroglicami tudi, jaz pa sem na smrt utrujena odšla na stranišče. Ravno sem vstala, da se bom oblekla, ko mi nekaj steče po nogi. »Saj sem ravno lulala,« sem pomislila. Ampak ko sem se usedla na školjko, je spet nekaj steklo. Pa spet in spet. »Hm, to pa najbrž pomeni, da mi odteka voda,« sem pomislila. Torej tako to izgleda. Presodila sem, da je najbolje, če obsedim na školjki. Panična nisem bila nič, tudi strah me ni bilo, samo strašansko utrujena sem bila. Torej sem sedela tam, pustila, da je teklo od mene, kar je pač moralo, in dremala. Nič me ni brigalo, samo spala bi. Čez kakšne pol ure se mi je zdelo, da so se začeli popadki. Kmalu zatem je prišel mož, ki je malo nejeverno pogledal, ko me je zagledal na školjki in sem mu čisto mirno povedala, da se je najbrž začelo. Po začetnem: »Ahaaa … a prav zares? In kaj zdaj?« me je takoj začel streči od spredaj in zadaj, malo živčen, ker ni prav vedel, kaj se od njega sploh pričakuje v tej situaciji. Pripravil mi je večerjo, spakiral vse potrebno za v porodnišnico, pisal profesorju, da ga naslednji dan ne bo na sestanek … Jaz pa sem medtem počivala, šla pod tuš, potem pa sva šla oba malo spat. Zelo prijetno je bilo. Oba sva bila sproščena, dremava, v umirjenem pričakovanju ... Z veseljem bi ponovila.
Najlepši scenarij – 1. del
Porodna zgodba bralke S TEBOJ SEM
Nekaj mesecev pred napovedanim rokom poroda sem začela razmišljati, da ta otroček ne bo večno ostal v meni, ampak da bo nekoč hotel ven. Ta dogodek se imenuje porod in menda zelo boli in se ga je treba zelo bati. Takšno predstavo sem na podlagi vseh dotedanjih izkušenj, govoric in člankov imela o porodu. Seveda se ga zato nisem prav nič veselila. Vedela sem za knjigo Skozi nosečnost z Jezusom, ampak ker se mi je zdela preveč »fanatično« napisana, sem se odločila, da je ne bom brala. Čeprav je treba priznati, da me druge knjige o porodu, ki so v knjižnici, niso nič kaj potolažile, članki, ki sem jih prebirala v za to namenjenih revijah, pa so me spravljali v obup in bes – vsi so se mi zdeli neumni in vsem je nekaj manjkalo.
Spoznaj svojega režiserja
Kdo je ta, ki ve, kdo si bila včeraj? Kdo je ta, ki odloča, kdo boš jutri? Kdo je ta, ki usmerja tvoja današnja dejanja? Ki opazuje dogajanje na odru tvojega življenja in presoja, kdo bo na njem, kakšna so pravila igre, kako se bo scenarij odvijal?
To je biser knjige Your Brain At Work (Tvoji možgani pri delu) avtorja Davida Rocka, prvenstveno knjige o produktivnosti na delovnem mestu, a z veliko večjim sporočilom.
Kako se celostno pripraviti na porod
Najbolj pogosto vprašanje, ko razpisujem nov cikel duhovne priprave na porod, je: “Ali bo v času, preden bom rodila, organiziran še eden?” Razmišljam o tem pojavu in se mi zdita zanimivi dve stvari: ljudje smo radi gotovi, da bomo imeli tudi kasneje na voljo podporo, možnosti; ter da v sebi radi racionaliziramo – čeprav že danes čutim, da bi nekaj potrebovala, je verjetno bolj smiselno in smotrno, da to storim kasneje.
Delitev dela
Popravite me, če se motim.
So družine, v katerih sta red in čistoča ženski veliko bolj pomembni kot moškemu. Kdo večinoma čisti in pospravlja?
In so družine, v katerih sta red in čistoča moškemu veliko bolj pomembni kot ženski. Kdo večinoma čisti in pospravlja?
Pravično?
Mi dojenček bere misli?
Je za dojenčka pomembno, kakšne misli me prevevajo, ko sem noseča?
Celični spomin je pojem, ki dobiva vedno večjo veljavo tudi v uradni medicini in nam tudi nosečnost in porod predstavlja v novi luči. Tako se pojavlja vedno večje zavedanje, kako pomembna je nosečnost za bitje, ki prihaja na svet; še več: na njegovo življenje vpliva tudi življenje staršev še pred njegovim spočetjem. Pa tu ne gre zgolj za uravnoteženo prehrano in zadovoljivo gibanje nosečnice, pač pa za mnogo več.