Slutim, da je to skupna težava. Dejstvo je, da nas, ko eden od zakoncev ostane sam doma, popade neka tesnoba. Bom zmogel? Je res nujno, da me pusti samo, samega z otrokom (ali otroki), raje bi videl(a), da ne greš (in ni važno, za kakšno vrsto odhoda gre, a posebej za prostočasne izhode).

 Zdi se, da prosto pohajanje po svetu po prihodu otroka postane luskuzna dobrina. Potem kar nekako steče – a vseeno je ob vsakem odhodu enega od staršev lahko cel kup zadržkov.

Kako jih premaguješ – tako takrat, ko ti ostaneš doma, kot takrat, ko greš?

Kako težko je stvari in ljudi spuščati z rok, iz svojega (domnevno) varnega objema 🙂 Živimo v zmotnem prepričanju, da je september le začetek novih stvari. A je tudi konec starih.

Pomaga, če se vprašamo:

Za kaj v mojem življenju je nastopil čas, da spustim iz rok?

Kaj stoji za ovinkom, vogalom in čaka, da lahko vstopi v moje življenje?

(iz knjige Williama Bridgesa: Transitions – making sense of life’s changes)

Ugotavljam, da imam v sebi postavljene zelo visoke standarde.

Med drugim: vsak večer mirno, potrpežljivo in toplo prebrati pravljico za lahko noč.

Nič ni narobe z visoko postavljenim standardom in ciljem – približati otrokom branje, jim dati slišati svoj glas, jim dati vsebine, s katerimi lahko zaključijo dan in ki jih zazibljejo v spanje, biti z njimi, ko se poslavljajo od dneva.

Zelo narobe pa je, če zraven bentim, oblastno kontroliram njihovo vedenje in odhajam iz sobe, da bi se pomirila.

Ne bi bilo bolje, da bi priznala, da se mi kdaj tudi ne da?

Kaj ko bi moji standardi izražali resnično najvišjo vrednoto – ne knjigo za vsako ceno, temveč stik s seboj ob koncu dneva in spoštovanje utrujenosti?

Med dražljajem in odzivom je prostor. V tem prostoru najdemo moč, da izberemo svoj odziv. V odzivu sta rast in svoboda.

Viktor E. Frankl