”Druge ljudi dajete v svoj urnik – zakaj ne otrok? Cenili bodo dejstvo, da vam čas z njimi toliko pomeni, da se želite odreči drugim dejavnostim.” (Gary Chapman v knjigi Pet jezikov ljubezni otrok, ki bo kmalu izšla pri založbi Družina)
Month: april 2012
29. april
Ali veš, da ima tudi otrok svoj jezik ljubezni, v katerem najbolje razume, da ga imaš rada?
27. april
Večkrat se vprašam, kaj je tisto, kar me dela res mamo. Je to dojenje? Je to isti priimek, ki ga nosiva z otrokom? Je to kosilo, ki ga pripravim? Je to dejstvo, da sem ga rodila? Je to, da mislim nanj, tudi ko nisva skupaj?
Kaj je tisto, kar ostane? Kar se ne bo nikoli spremenilo?
9 razlogov, zakaj se duhovno pripraviti na porod
-
ker nismo le kup mesa, ampak bitja s telesom, dušo in duhom
-
ker se želimo z otrokom povezati na najgloblji ravni
-
ker je porod razvojna naloga, ki nas celostno preoblikuje v starše
-
ker želimo bolje spoznati procese, ki se dogajajo v nosečnosti, pri porodu in po njem
-
ker smo bitja odnosov in ne želimo ostati sami, še posebej ob pomembnih prehodih
-
ker svojih odločitev ne sprejemamo le z razumom, ampak tudi s srcem
-
ker želimo z ljudmi, ki so ob nas pri porodu, splesti pristen stik in dobro komunikacijo
-
ker v težkih trenutkih potrebujemo vir moči, iz katerega črpamo
-
ker želimo, da se nam porod zapiše v spomin kot lepa, nepozabna, neprecenljiva izkušnja
26. april
Otrok ne razume, da boš jutri imela več časa. Potrebuje te danes, prav zdaj. Se zmoreš prepustiti?
Predajanje delu
Ko začnemo končno ustvarjati nekaj, kar smo si že dolgo želele, hodimo po tanki meji med navdihom in obremenjenostjo.
Navdih nas kliče, nas prebuja iz vsakdanje otopelosti. Vabi nas, da si vzamemo čas, da bi ga negovale, gojile in razvijale. Navdih nas krepi, nam vliva zaupanje, osvežuje naše misli, nas prijetno žgečka po naši notranjosti. Usmerja nas na pot, po kateri želimo hoditi, saj vodi skozi deželo naših sanj.
25. april
Moja družina je prva.
Se res v vseh okoliščinah držiš tega načela? Lahko ti prinese olajšanje.
24. april
Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…
Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Zakaj bi bile dokončne moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …
23. april
Naši dnevi so pogosto zaznamovani s pripravo hrane. Običajno imamo to čez mame, se motim? Kljub obilju pa se lahko ob koncu dneva čutim prazno. Pomislim na to, kaj me nahrani. Sklenem, da bom v prihodnjih dneh bolj skrbela za svojo telesno in duhovno hrano.
22. april
Vprašanje odločitve za materinstvo je vprašanje uresničenosti, duhovnega poklica.
Predstavljajte si, da ste noro zaljubljeni. Vse, kar bi radi počeli, je – biti z osebo vaših sanj.
A gorje – vaša ljubljena oseba pravi, da se je zdi, da z vami zapravlja čas, da ji onemogočate, da bi polno zaživela, da jo obremenjujete, da ji nalašč nagajate, da ste razvajeni, ker bi radi bili v njenem objemu …
Nič kaj prijetno, ne? Menim, da se tako počutijo naši otroci, kadar mislimo, da moramo na tem svetu početi vse kaj drugega kot – biti z njimi.