“Upravičen razlog za spočetje otroka more biti samo eden – omogočiti življenje novemu človeku za čas in večnost. To je priložnost vseh življenjskih priložnosti in umetnina vseh umetnin, namreč vzgoja.”
(p. Vital Vider, ustanovitelj in duhovni voditelj zakonskih skupin Najina pot)
Kako zgubljene smo lahko ob otroku, ko moramo nekaj prvič narediti in ne vemo, kako.
Kje, pri kom se danes lahko naučimo potolažiti jokajočega dojenčka, prepoznavati njegove raznolike potrebe, dojiti, uvajati gosto hrano, zavezati trak za nošenje otroka, uspavati otroka in še veliko veliko drugih materinskih veščin?
Ali imaš ob sebi kakšno mamico, modro žensko?
“Kinder, Küche, Kirche.” Otroci, kuhinja, cerkev.
To geslo je včasih veljalo za tako imenovane “Hausfrauen”, gospodinje, mame, verne žene, ki so ostale doma v dobro doma in družine.
Ljudje me sprašujejo – kako zmoreš?
Danes pa na vsakem koraku poslušamo: “You can have it all.” Lahko imaš vse.
Ali res? Kako?
Zaposlene mamice, povejte mi, kako zmorete?
Čutim, da nam je vsem težko – tako tistim, ki smo doma, kot tistim, ki hodijo v službo. Čutim, da zato, ker vse nosimo preveliko breme – krivde, da ne zmoremo vsega.
Kako ob otrocih postoriti, uresničiti še kaj zase?
Napišem si seznam opravil in želja, ki bi jih rada uresničila v nekem času, npr. speči kruh, poslati voščilnico, zlikati srajce, prebrati poglavje v knjigi, poslati mejl, zalepiti polomljeno igračo …
Ko v dnevu opravim eno stvar s seznama, ki je izven “rednega programa” tistega dneva, sem zadovoljna. Če postorim tri stvari, je to že izjemen uspeh.
Mamica, ali lahko vsako jutro in večer najdeš nekaj trenutkov, da se umiriš, se vprašaš, kako si, kaj te v tistem dnevu veseli ali te je osrečilo?
Mamice včasih potrebujemo le malo glasbe. Pesem, ki vam jo danes poklanjam, sem poslušala na doooolgih sprehodih z mojim prvim otročičem v vozičku 🙂 Čutim, da je bila ena od stvari, ki so me takrat potegnile iz poporodne otožnosti in me spomnila na to, kako srečna sem, da živim.
Ne, mamica, ni konec tvojega življenja 🙂 Rozalije – Čutim življenje
Skrb za dojenčka in malčka me velikokrat spominja na maraton. Ni in ni konca nočnemu zbujanju, menjavanju plenic, joku, pripravljanju hrane, pospravljanju … Zdi se mi, da sem na meji svoje vzdržljivosti, da sem že porabila vse svoje zaloge, pa so potrebe še vedno enake. Na tej zahtevni poti je nujno najti premore.
Kdo mi lahko pomaga, da se lahko vsake toliko časa dobro naspim, si spočijem ušesa, grem kam po svoje?
Pri pisanju tehle spodbud se me hoče lotiti prav isti preganjalček, ki me velikokrat napade tudi v materinstvu – ali je dovolj dobro, kar pišem (delam), ali sem dovolj dobra mama (doula), ali ne dajem premalo, ali nisem dolgočasna, …
Ja, dolgčas se večkrat prikrade v naše domove, ali ne? Ne tak dolgčas, da ne bi imele česa početi, ker opravil je vedno dovolj in tudi otroci poskrbijo, da nam ni dolgčas, ampak tak dolgčas, notranji nemir, ki zahteva, da vedno kam gremo (z avtom), da vedno kaj počnemo (pametnega), da smo vedno na nekem nivoju (čigavem?)…Pojavljajo se nove in nove zahteve, novi in novi standardi, nova in nova navodila in nasveti, kakšni starši naj bomo, da bodo naši otroci takšni in takšni…
Kako lepo je lepega popoldneva ugotoviti, da je najlepše ostati doma, biti to, kar smo, in se igrati s tem, kar imamo – drug z drugim in s sosedi.
Kaj te je najbolj presenetilo, ko si postala mama?
To, da imam celo na stranišču le redko mir. 🙂