Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…

Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Danes pa mi Nekdo govori, da niti smrt ni dokončna. Kako so potem lahko moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …

Velika sobota in sploh velikonočni prazniki so zaznamovani s pripravo hrane. Običajno imamo to čez mame, se motim? Kljub obilju pa se ob koncu dneva čutim prazno in samo. Sprašujem se, na kakšen način bom letos srečala vstalega Jezusa. Zdi se mi, da kot učenci, ko jih je Jezus ob obali tiberijskega jezera po celi noči neuspešnega lovljenja rib (glej odlomek Jn 21,1-19) vprašal: “Otroci, imate kaj hrane?” Odgovorili so mu: “Nič.”

Na srečo pa mi Jezus že pripravlja pečeno ribo. Zdaj zdaj me bo trikrat vprašal, ali ga ljubim, in mi naročil naj hranim njegova jagnjeta. Zato sem ubogljivo prižgala računalnik. Saj si tudi ti lačna, ne?

Vprašanje odločitve za materinstvo je vprašanje uresničenosti, duhovnega poklica.

Predstavljajte si, da ste noro zaljubljeni. Vse, kar bi radi počeli, je – biti z osebo vaših sanj.

A gorje – vaša ljubljena oseba pravi, da se je zdi, da z vami zapravlja čas, da ji onemogočate, da bi polno zaživela, da jo obremenjujete, da ji nalašč nagajate, da ste razvajeni, ker bi radi bili v njenem objemu …

Nič kaj prijetno, ne? Menim, da se tako počutijo naši otroci, kadar mislimo, da moramo na tem svetu početi vse kaj drugega kot – biti z njimi.

“Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.” (Jn 12,24-25)

Ko sem ustvarila to spletno stran, si nisem mislila, koliko notranjega zadovoljstva mi bo prinesla. Takrat še nisem vedela, da sem bila noseča s tretjim otrokom, prav tako sem razmišljala bolj kot ne tržno – če hočem, da bodo ljudje zvedeli za doule, moram o tem pisati.

Sedaj, ko pa živim naporen vsakdanjik s triletnikom, dveletnikom in petmesečnim dojenčkom ter hkrati doživljam uspeh z obiskanostjo spletne strani (še preden si uspem zjutraj umiti zobe in zložiti oprano perilo, že okrog sedem ljudi zanima, kaj imam za povedati, dnevno obišče stran za gimnazijski razred vračajočih se oseb ter še enkrat toliko novih), pa se je moje doživljanje popolnoma preusmerilo. S spletno stranjo sem namreč odgovorila na dve svoji temeljni potrebi – po stiku z drugimi mamicami (hvala, hvala in še enkrat hvala za vse poslane mejle, zahvale in spodbude!) ter po izražanju sebe, kar mi gre očitno najbolje v obliki pisane besede.

Če večkrat zajadrate na mojo spletno stran, vas vabim, da se prijavite na novičke, ki jih pošiljam vsak konec meseca, prav tako pa lahko dnevno spodbudo za mamice dobivate na elektronski naslov. Za oboje se lahko prijavite z obrazcem Piši mi. Zaradi motenj namreč na novo vzpostavljam prijavno-odjavni sistem. Hvala vam, da ste tudi ve meni v oporo in spodbudo!

Z družino se te dni odpravljamo na dopust. Želim vam, da bi ob tej veliki noči doživele vstajenjskost v vseh odnosih, ki jih živite! Veselo alelujo!

Materinstvo bi po mnenju današnje družbe morale opraviti kar takole mimogrede. To sporoča tako miselnost, da bi morale biti po porodu čim prej fit in “back to normal”, da ostati doma pomeni imeti hudo urejeno gospodinjstvo, da ostati doma dlje kot v času porodniškega dopusta pomeni svojevrsten luksuz kot tudi stavki v smislu: “To boš pa že…”, “Saj bo…”, “Saj si ves dan doma, kako ne moreš tega?”

Kdor koli ima vsaj nekaj izkušenj z otrokom, ve, da pri otroku ni nič kar takole mimogrede. Ne dojenje, ne uspavanje, ne osvajanje gibalnih veščin, ne tolažba, ne učenje govora, kaj šele zahtevnejše oblike izražanja čustev, bonton itd. Vse to zahteva leta in leta posvečenega časa, kar pa pomeni odpovedovanje drugim stvarem, oz. bolje rečeno načrtno zanemarjanje.

Koliko tega zmoremo izbrati v svobodi (kajti samo svobodna izbira lahko izraža držo ljubezni), pa je odvisno od vsake od nas – koliko slišimo svoje želje, koliko zmoremo presegati ustaljene vzorce, koliko se uspemo upirati družbenim pritiskom, koliko uspemo videti pomembnost v svojem prispevku oz. koliko samospoštovanja premoremo, da se lahko imamo rade tudi s čudno frizuro, s povzdignjenim glasom, starimi oblačili, z zaprašeno knjižno polico, s polnim pomivalnim koritom, posušenim cvetjem…

Svojevrsten izziv pa nam lahko predstavlja tudi sprejemanje dejstva, da delamo nekaj, česar družba ne priznava, brez maščevalnosti in sovraštva do tistih, ki ne vidijo, kako naporno nam je, češ: “Bi že videl, če bi bil vsaj en dan sam doma z otrokom.” Ne tako. Ob tem imamo matere namreč tudi mnoge privilegije. Jih vidiš?

Na začetku svojega materinstva sem mislila, da je vse, kar si želim – se dobro naspati! A včasih me tudi prespana noč in možnost popoldanskega počitka ni rešila občutkov naveličanosti, sitosti, ujetosti, samopomilovanja.

Sedaj ugotavljam, da se počutim sveže, spočito in polno življenja, če uresničujem svoje želje. Včasih mi tudi kakšno uro spanja manj nadomesti preprosto dober občutek, da sem ustvarjala, meditirala, šla na sprehod … Mamice imamo raznolike potrebe, zato si je treba prisluhniti, kaj je zame tisto bistveno, kar mi manjka. Poskusi še ti!

Toliko stvari nas vleče stran od doma in otrok – telefon, računalnik, delo, opravila, služba, študij, knjige, kolegice, skupine, igralne urice, krožki, treningi, šola … Ves čas bi morali biti boljši, lepši, pametnejši, v središču dogajanja.  Alenka Rebula vse te reči zelo dobro poimenuje: “večno pehanje za tem in onim”. S tem zadane žebljico na glavico, saj prepoznavam, da me od – preprosto biti z otrokom – še najbolj vleče moja lastna težnja po učinkovitosti, uspešnosti, imidžu. Zadnje čase se velikokrat slišim reči: “Ja, takoj bom, samo še tole…”

Na vrata trka moj ljubljeni otrok. Ne odprem mu. Delo imam. Veliko nujnega dela. Otrok trka in kliče, potem zajoče – in utihne. Kasneje, ko je delo opravljeno, odprem vrata in srce – toda otroka ni. Odšel je. (Neža Maurer, Odšel je, zbirka Od mene k tebi)

V materinstvu večkrat doživljamo povsem nasprotujoča si čustva.  Kolikokrat sem se veselila svojega materinstva, ga z veseljem pričakovala, načrtovala, sanjala … Sedaj pa mi je včasih v breme, odveč, naporno. Enkrat se mi zdi otrok najlepši angelček, drugič pa se mi zdi, da mu med lasmi poganjajo rožički. So dnevi, obsijani s soncem, in drugi, oblačni in temačni.

Kako lahko ta nasprotja čim bolj omilim, predvsem pa preprečim, da bi svoje težave prenašala na otroka ter se do njega vedla ambivalentno?

Ali je mama nenadomestljiva?

Da – za otroka, ki jo potrebuje. Za majhno osebo, ki želi biti najprej spočeta, nato donošena, rojena, negovana, nahranjena, umita, potolažena, slišana, ljubkovana, spodbujena, nagrajena, sproščena, razigrana …

Za vse to pa je treba v sebi negovati celo vrsto razpoložljivosti. To zmore mama veliko lažje, če ima tudi ona v svojem življenju osebe, ki se ji dajejo na razpolago, ki jo slišijo, spodbujajo, potolažijo, ljubijo …

Kako lahko mamica z majhnim dojenčkom najde malo predaha, se za nekaj trenutkov potopi v blagodejne občutke?

Pogoj je, da ji je predah bolj ali manj z lahkoto dosegljiv – da si ga lahko privošči kmalu, doma, za nič ali malo denarja in ki bi ji prinesel nekaj počitka, navdiha in moči. Moje rešitve so:

• prižgati radio (da lahko z ušesom “pokukam” malo prek svoje ograje in nisem zazrta le v dojenčka. Morda zavrtijo kakšno mojo ljubo pesem … )
• iti na sprehod (po možnosti tako, da imam tišino – torej z zaspanim dojenčkom, ki ga v nekaj trenutkih zmanjka)
• usesti se v kuhinji za mizo in se zazreti skozi okno
• stopiti na vrt in gledati zelena drevesa
• iti na wc s trenutno najljubšo knjigo
• zapisati par misli (želje), narediti vaje iz del. zv. Blagor ženskam, napisati dnevno spodbudo za mamice
• iti namesto moža v trgovino (včasih pa paše tudi preprosto opraviti nakup, ne da bi mi kdo drug metal izdelke v nakupovalni voziček!)
• molitev
• branje Svetega pisma
• pogledati se v ogledalo in iti z rokami čez lase, si zmasirati vrat
• obleči nekaj lepega
• v miru pojesti obrok
• se stuširati
• z brisanjem po tleh osvežiti stanovanje
• poklicati nekoga, ki si ga že dolgo želim slišati …

Kaj pa tebi pomaga, da lažje nadaljuješ z rutino do večera?