Zanimivo, kako včasih ponovno srečanje s kom, ki sem ga spoznala v enkratnih okoliščinah, vzbudi občutke ponosa, da sem zmogla in znala ustvariti tiste okoliščine, s kom drugim pa občutke sramu, kako nisem zmogla in znala obvladovati okoliščin, v katerih mi je bil priča.
Ali bi lahko tisti osebi to ubesedila? Povedala, kako veliko mi je pomenilo, da smo nekoč bili skupaj v trenutku, ki je bil prelomnega pomena za moje življenje? Ali pa podeliti, kako zelo nerodno mi je bilo, ko se mi je dogajalo nekaj, zaradi česar sem menila, da me drugi obsoja? Morda pa bom ugotovila, da sploh ni bilo tako in ozdravila košček preteklosti, ki me morda še danes preganja.