dsc_4776zmanjsanaDolgo sem, ko sem rojevala otroke, imela odpor do tega, da bi se pretirano poglabljala v preteklost. Tudi ko smo se selili, sem le površno pregledala škatle s starimi rečmi in jih  spravila direktno na podstrešje.

Hecno se mi zdi, da je zdaj, ko sem malo bolj pripravljena na to, da se spuščam v pretekla obdobja, že celo tista doba, ko sta bila malčka najstarejša otroka, davno mimo in vsi predmeti iz tistega časa le spominki.

Po drugi strani pa si lahko vsak trenutek tudi iz daljne preteklosti živo prikličem pred oči in se mi zdi, kot da se je zgodil na včerajšnji dan.

Rada z otroki delim zgodbe iz svojega otroštva, odraščanja in še posebej iz obdobja, ko sva se z možem spoznavala in ko otrok še ni bilo. V njihovih začudenih očeh vidim, kako si to težko predstavljajo, obenem pa se jim usidra globoko v dušo spoznanje, da nas povezuje nevidna nit življenja, ki nas vse presega.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.