O svoji uporabi Facebooka bi lahko napisala cele litanije. Na primer o vseh svojih (ne)uresničenih dobrih sklepih o njegovi uporabi. Vendar želim tokrat razmišljati, kako socialna omrežja lahko vplivajo na našo miselnost.

NA FACEBOOK GREM OTOPIT SVOJE ČUTE

Zasičena sem z dražljaji iz svoje okolice. Otroci so glasni, vroče je, ni mi všeč “mejl”, ki je priletel iz službe, z možem sva se sporekla … Malo brskanja in “skrolanja” po Facebooku, pa se moj živčni sistem pomiri in nisem več tako razdražena kot prej. Zares?

Moje možgane je še dodatno zasipala gora nepotrebnih informacij, edina razlika je, da se morajo sedaj ukvarjati z njimi in moji problemi naenkrat niso tako veliki. Za kratek čas, ko moram spet “poskrolati”. O nekemični zasvojenosti s spletom je veliko napisanega, le redko pa si priznamo, da tudi sami iščemo otopelost čutov, ki nam jih prinaša internet.

Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

Brene Brown, raziskovalka neprijetnih čustev, kot sta ranljivost in sram (napisala je več knjig, med njimi Neizmeren pogum, ki je prevedena v slovenščino), pravi, da je pomembno, da si pustimo čutiti celoten spekter občutkov – saj je nemogoče, da bi občutili srečo, če otopimo ali odrežemo del svojih čustev. Namesto razvad, kot je tudi brskanje po socialnih omrežjih, bi bilo veliko bolje, ko bi poiskali nekaj, kar nam daje resničen počitek in zadovoljstvo.

NA FACEBOOKU ZAPRAVIM VELIKO SVOJEGA USTVARJALNEGA ČASA

Za vse ustvarjalne projekte potrebujemo pogoje in koncentracijo. Sposobnost globoke pozornosti pa s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša, saj nam enolično delo, pri katerem se osredotočamo na eno samo stvar, ne omogoča tolikšne vzdraženosti, kot smo je vajeni in kot nam jo je začelo prijati. Naši možgani pogrešajo nenehen dotok novih informacij in jim je težko vzdržati v intelektualnem ali drugem naporu, da bi ustvarili nekaj trajnega. Takoj ko pridemo do neke ovire, težjega vprašanja, zahtevne naloge, si zaželimo lahko dostopne motnje, ki nam bi preusmerila pozornost in nam odvzela neprijetne občutke negotovosti. Če na Facebooku kaj objavim, se počutim produktivno, medtem ko izpod mojih rok v resnici ne nastane nič trajno vrednega. (Če vas zanima več o poglobljenem delu brez sodobnih interaktivnih motenj, priporočam v branje knjigo Deep Work avtorja Cala Newporta.)

Sposobnost globoke pozornosti  s pogosto rabo visoko stimulativnih socialnih omrežij opeša.

OBČUTEK IMAM, DA SEM NA TEKOČEM

Ko odprem svoj “novičnik”, mi postreže z vse sorte podatki – kje je pasje vroče, kje je toča pobila, kje se dolgočasijo v dežju, komu se je rodilo dete, koga je razjezil kateri od politikov, kje se potepajo moji znanci, kakšna osebnost je moja prijateljica glede na knjige, ki jih rada bere ali barve, ki so ji všeč, kam me vabijo v petek zvečer. Strani, ki jim sledim, mi predlagajo cel kup dobrih člankov, ki si jih pridno označim za kasnejše branje (kar pa se praviloma ne zgodi).

Resda bi lahko odprla tudi dnevni časopis, bila s prijatelji in znanci na vezi po SMS-ih, vendar mi to ne bi nudilo tolikšne sočnosti in pestrosti, kot sem jo deležna na Facebooku. Že po petih minutah imam res dober občutek, da vem, kaj se po svetu in po domačih logih dogaja, in ne samo to, izvedela sem na zelo privlačen način – s pisanimi fotografijami in zabavnimi videi.

FACEBOOK POPLITVI NAŠE ZANIMANJE ZA RESNIČNO DOŽIVLJANJE LJUDI OKOLI NAS

Presenetilo me je, ko sem dobri prijateljici ob najinem srečanju ob kavi hotela povedati, kako sem se lotila zadnjega podjetniškega podviga, pa mi je vskočila v besedo: “Ja, sem videla na Facebooku.” Začudeno sem jo pogledala, saj je to, kar je lahko prebrala na internetu, bila le kaplja vsega, kar sem razmišljala, kar se mi je dogajalo, skozi katere strahove sem šla in kako sem doživela odzive. Ko pa sem se poglobila vase in se odtlej še sama opazovala med pogovori z znankami in prijateljicami, s katerimi sem povezana tudi preko Facebooka, sem ugotovila, da tudi jaz objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti. Zares? Kot da ne vem, kako globoko deluje samocenzura na platformi, kjer vsi praviloma predstavljamo le najlepšo in najboljšo verzijo sebe, vse neprijetno pa zamolčimo.

Objave prijateljev pogosto jemljem kot celostno, merodajno informacijo o njihovem resničnem počutju in vsakdanjem življenju ter si mislim, da je to vse, kar moram o njih vedeti.

Vsakič, ko se dobim s prijateljicami v živo in spregovorim z njimi o tem in onem, vidim, kako bogat je lahko živ prijateljski stik in kako spremljanje zgolj po socialnih omrežjih osiromaši odnos.

VARLJIV OBČUTEK URAVNOTEŽENIH INFORMACIJ

Neprijetno presenečenje je bila zame ugotovitev ob zadnjih ameriških volitvah, da mi moj novičnik ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem dotlej naivno mislila. Namesto tega mi filtrira objave glede na preference, ki sem jih s svojimi preteklimi dejanji na Facebooku izrazila. Če namreč nekajkrat všečkam članke neke struje, mi pogosteje servira podobne vsebine, nasprotne pa skrije, da lahko udobno “zaspim” v prepričanju, da se ves svet strinja z mojimi pogledi na svet in mi ni potrebno storiti ničesar, da bi aktivno podprla svoje vrednote. Če se je vsem ameriškim državljanom pred volitvami godilo podobno – vsi njihovi Facebook prijatelji in mediji so navidezno trobili v isti rog, ni čudno, da je bil rezultat volitev tako šokanten.

FACEBOOK MI VSAJA UMETNE ŽELJE IN PODPIHUJE NEVOŠČLJIVOST

Ko sem nečesa temeljnega lačna v svojem resničnem življenju in grem v sitnem razpoloženju past radovednost na Facebook, se mi hitro zgodi, da si goreče zaželim katero od stvari, ki mi jih ponujajo razne spletne trgovine, še pogosteje pa začnem zeleneti od nevoščljivosti, ko prebiram, kam vse so tisti dan ali teden, ko gre meni še posebej slabo, šle na izlet druge mamice (in medtem oddale otroke v varstvo), kakšne srčkane, pridne in ustvarjalne otroke imajo, kako lepo se imajo na zmenku s svojim najdražjim, kakšne umetnine izdelujejo v domači kuhinji …

Na katere objave se alergično odzovemo, je zelo individualno pogojeno, vsak ima svojo šibko točko, kjer se brezupno primerja z drugimi in si ne more kaj, da bi jim ne zavidal. Vendar pa je velika umetnost ohraniti osredotočenost na svoje darove in vrline, jih gojiti ter si v času instant ponudbe tešiti resnične potrebe.

Facebook ne daje uravnoteženih informacij o politiki, ekonomiji, naravovarstvu in drugih globalnih področjih, kot sem včasih naivno mislila.

PROTIUTEŽ “FACEBOOK MISELNOSTI”

Podajam nekaj predlogov, kako ohraniti nekaj “zdrave pameti”, četudi posegamo po socialnih omrežjih. Vse naštete dejavnosti mi pomagajo, da v manjši meri podležem pastem sodobnih orodij za interakcijo s svetom.

  • Napišimo seznam dejavnosti, v katerih resnično uživamo in nam dajejo izdaten počitek in osvežitev. Seznam si nalepimo na vidno mesto. Ko nas “prime”, da bi vzeli v roke elektronsko napravo in se izgubili v drsanju s prstom po zaslonu, raje posezimo po teh zdravih alternativah.
  • Gojimo svojo sposobnost osredotočanja, tako da se posvetimo poglobljenemu delu za vedno daljša časovna obdobja. Postavimo si cilj, kako dolgo ne bomo pogledali elektronske pošte ali odprli katere od aplikacij za socialna omrežja, ter se odločimo, da bomo v tem času delali nekaj ustvarjalnega, kar bo od nas zahtevalo intelektualni napor in koncentracijo.
  • Napišimo si seznam virov informacij, ki jim zaupamo, in namesto Facebook novičnika obiščimo njihove spletne strani. Kadar se nam kakšna novica na socialnih omrežjih zdi čudna, jo preverimo, prav tako se ne zanesimo na vire citatov ipd., saj se na socialnih omrežjih najde ogromno balasta in neresničnih informacij.
  • Večkrat se dobimo na srečanjih v živo ali vsaj pokličimo sorodnike in prijatelje, saj je naše življenje neskončno več kot časovnica na Facebooku in odnosi vredni vsakega truda, da presežemo klikanje po profilih.
  • Berimo članke v različnih medijih, domačih in tujih, ob vsakem dogodku, do katerega nam je mar, skušamo pridobiti tudi drugo plat. Berimo knjige, ne zadovoljimo se s površnimi pogledi in približnimi ocenami.
  • Ohranjajmo stik s sabo in svojimi pristnimi občutki ter potrebami. Naslovimo jih v resničnem življenju, iščimo kreativne rešitve za svoje težave. Pišimo dnevnik potrditve in hvaležnosti, da ne zapademo v občutke manjvrednosti, če se pogosto primerjamo z drugimi.
  • Pogosto odložimo elektronske naprave v kot, dvignimo svoj obraz, poglejmo v oči svojim bližnjim, pripovedujmo zgodbe in se smejmo našim pripetljajem v vsakdanjem življenju.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.