zadnji dnevi nosečnostiZvita leži na kavču in čaka, okrogla kot žoga in polna čustev. Ob njej neurejen kup knjig o nosečnosti, porodu, imenih za dojenčka, dojenju … Niti ene besede več ne zmore prebrati. Vse za porod ima pripravljeno, čas je za akcijo. Zamrzovalna skrinja je napolnjena s pripravljenimi jedmi, lupinica je nameščena v avtu, baterije za fotoaparat napolnjene. Čas je, da pohiti in čaka. Niti slučajno prijetno, toda povsem nujno. 

Zadnji dnevi nosečnosti – ki se včasih razvlečejo v tedne agonije – so oddaljen kraj, čas, dogodek, obdobje. To je čas prehoda. Ki ni ne tu ne tam. Ko stari in novi jaz nihata v ravnovesju na robu nosečnosti. Z eno nogo v starem, z drugo v novem svetu.

Ali ne bi za to stanje potrebovali besede, ki bi opisala čas in kraj, kjer se mame ustavijo in čakajo, da bodo poklicane?

Nemci imajo besedo zwischen, ki pomeni vmes. Posvojila sem to besedo v porodniške namene. Ko čutim neudobje in napetost v svojih klientkah v pozni nosečnosti, jim povem, da so v zwischen obodbju  – na prehodu. V času, ko se začne odpiranje. Ko damo obdobju ime, dobi dimenzijo, postane izkušnja, ki je bližje čudenju kot prenašanju.

Svojim prelepim, okroglim, oteklim in jokavim ženskam povem, da naj se prepustijo in se udomačijo. Čutite, premišljujte, ne potiskajte na stran. Pišite, pojte na ves glas, ko ni nikogar doma, združite se z naravo ali pa se namestite v materino naročje, da vas bo božala po glavi, dokler se ne boste počutile bolje. Moškim povem, naj jih ne skrbi; to je zgodnji znak za porod. Spodbudim jih, da se umaknejo tudi oni, če potrebujejo prostor, gredo ven, če bi se radi zamotili, naj uživajo zadnje ure življenja, takega, kot ga poznajo. Poskušam jim dati dovoljenje, da bi sledili nagonskim gravitacijskim potegom vase, ki so prav tako resnični in nujni kot porod.

Nevšečnosti pozne nosečnosti zlahka poguglamo: boleče medenične kosti, popustljiv mehur, otečeni gležnji, mokra majica na prsih, teža, tako neenakomerna razporejena okrog osi, da je praskanje po gležnju pravi dosežek. “Morda boste jokavi ali izčrpani,” pravi ena spletna stran, “vendar bo vaš dojenček kmalu tukaj!” Razvedri se, draga, rodila boš. Še več sporočil o tem, da je vse, kar se dogaja, naključno in nepomembno.

Manjka nam občutek spoštovanja in pomembnosti – ali vsaj bežno razumevanje ranljivosti in odprtosti, ki ju ženska v tem obdobju doživlja. Naš jezik in kultura nas izdajata. To gotovo pojasni, zakaj se tolikim ženskam zdi to obdobje tako zapleteno in težavno. Toda naj se zavedamo ali ne, zadnji dnevi nosečnosti so poseben biološki in psihološki dogodek, bistven za rojstvo matere.

Znanost še ne razume kompleksne igre hormonov, ki sprostijo njene boke in njeno zavedanje. Pravzaprav je ta neudobni čas razbolelosti zgodnja oblika poroda, v kateri ženska začne odpirati svoj maternični vrat in svojo dušo. Nekoč bomo morda znali natančno opredeliti ta dvig hormonov: prolaktina, oksitocina, kortizola, relaksina. Toda zaenkrat so še vedno zaviti v skrivnost in mi znamo meriti samo tanjšanje in odpiranje materničnega vratu.

“Saj poznaš čas med spancem in budnostjo, čas, ko se še spomniš sanj? Tam te bom vedno ljubila, Peter Pan. Tam te bom čakala.” Zvončica

Verjamem, da je ta fenomen več kot samo biološki. Je duhoven. Da lahko ženska rodi, bodisi doma v porodni kadi s svečkami in z družino ali v operacijski dvorani z napravami in neonatalno ekipo, se mora podati v kraj med tem in onim svetom, v tisto tanko kopreno med tukaj in tam. V kraj, od koder prihaja življenje, v skrivnost, da se lahko odpre in prinese s seboj svojega otroka. Junaške zgodbe o Odiseju so z nami, prav vsak navaden dan. Ta okrogla ženska ne gre v bitko, a odhaja na rob svojega bivanja, kjer bo potreben vsak drobec moči, da bo zmogla potovanje.

Da se pripravimo na to potovanje, potrebujemo čas in prostor. In nekje globoko v nas, na prvinski ravni, naše celice, hormoni, um in duša to že vedo in začenjajo delo z ali brez našega zavedanja.

Zwischen poimenujem in uporabim na nosečniških pregledih kot način, da ponudim tolažbo in tudi zaščito. Vidim, kako enostavno je izkoristiti in zlorabiti ta čas. Načrtovano sproženje poroda je zelo mamljivo in obljublja občutek nadzora. Prestrašeni in zmedeni sorodniki lahko povzročijo krizo zaupanja vase. Nismo kultura, ki bi na karkoli čakala, prav tako ne verjamemo v normalen porod; čakanje na dojenčka se lahko zdi norost. Če obdobju damo ime, žensko usmerimo v poslušanje in razvijanje lastne intuicije. To pa je mogočen trening za materinstvo.

Danes čakam, da me pokliče ljubka nova mamica Allison, da mi pove, da se je njen zwischen končal in da se je začel porod. Tudi sama sem v času prehoda, čakam. Priložnost, da se odpiram in rastem, je lepo darilo, ki mi ga je dala, ko me je izbrala, da jo spremljam pri porodu.

Jana Studelska, babica

Vir: mothering.com

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.