expand-your-horizonsOpazujem se trenutkih, ko je še nejasno, ali bo dan deloven ali bom doma z otroki. Če se obeta, da se bom posvetila načrtovanemu delu, sem ciljno usmerjena, mislim le na to, kakšne naloge imam pred seboj in kako se bom lažje priganjala, da jih čim prej končam.

Če pa se izkaže, da bom dan preživela z otroki, sem sprva seveda frustrirana, a kmalu, ko se prepustim, se zgodi nekaj prelomnega. Moje misli odletijo k bližajočim se praznikom, poigravajo se z recepti, kakšno hrano bom pripravljala ob različnih priložnostih, poskakujejo od veselja ob možnih nakupih ali izdelavi lepih reči, ki bi lahko obogatili naše življenje, bolj pogumno vzklikajo, česa ustvarjalnega že dolgo nisem počela, pa sem si želela; predstavljajo si, da obiskujejo prijateljice, s katerimi sem se slišala v bližnji in daljni preteklosti in se sprašujejo, kako se imajo; premlevajo, kar sem pred kratkim prebrala, slišala, doživela. V svoj krog spustijo tudi čustva, ki morajo sicer molčati – jasneje vidim, kaj v življenju pogrešam in kaj bi rada vanj vnesla.

Stereotipno bi mislila, da mi delo širi obzorje veliko bolj kot otroci (tipično prepričanje, ki spremlja mame doma), a to se zdi le navzven. V resnici pa se moja osebnost veliko bolj razživi in razmahne, ko sem v njihovi družbi. Večkrat moram tak način vnesti v svoje delo, tudi ko otrok ne bo – saj imam še enega v svoji duši 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.