Ugotavljam, da mi je veliko teže v družini vzpostaviti neko novo dobro navado, tradicijo, ritual, ki je naporen, a vreden truda, kot le omejevati neželeno početje (tudi pri sebi).
Če nočem, da otroci preživijo veliko časa za zasloni, ni dovolj, da jim to prepovem, ampak moram zasejati seme drugih možnosti in dejavnosti, biti z njimi, tudi sama ustvarjalno oblikovati naš dan.
Zvečer se zahvaljujemo za lepe stvari, dogodke in ljudi tistega dne. Včasih kateri od otrok dolgo razmišlja, kot da se mu nič lepega ni zgodilo. Ali pa sploh noče razmišljati, saj je preveč pod vplivom kakšnega neprijetnega pripetljaja malo pred večerno molitvijo. A hvaležen naj bom, ko pa se mi godijo take krivice?!
Zares, ustvarjanje notranjih drž je naporno. Veliko bolj kot pospravljanje kock.