Saj veste tisto anekdoto, ko mož pride domov in najde ženo in otroke v popolnoma razdejani hiši? Vpraša jo, kaj se je zgodilo. Ona pa se mu zazre v oči in reče: “Veš, dragi, ko me običajno vprašaš, kaj počnem cele dneve doma?” “Ja?!” “No, tega danes nisem počela.”
Okrog mene vlada kaos. Dan, ki ne gre po ustaljenih tirnicah, pač pušča za seboj veliko zmedo. Nisem še niti jedla, otrok je v šolo pozabil vzeti zvezek, drugi je odšel namrgoden, tretji nima kape, četrti bi najraje ostal doma.
Po drugi strani pa vem: nima zvezka, ima pa vrečko s sladkimi dobrotami, da bo praznoval rojstni dan. Zjutraj sem ga vzela v naročje in mu na uho pripovedovala lepe spomine na najino porodno zgodbo. Ni dobre volje, a v torbi ima skrito pismo od Miklavža, ki ga bo kmalu odkril. Nima kape, a sva se dogovorila, da jo bo poiskal v omari za izgubljene predmete. Ni pospravljeno, a doma sem in lahko spet vse lepo uredim.
S hčerko se sesedem v gugalnik in jo podojim. V trenutku zakinka. Oksitocin zaplapola po mojem telesu in jaz vem:
vse bistveno je lepo in prav.