*VBAC je kratica za “vaginal birth after cesarean” in pomeni vaginalni porod po carskem rezu.
Kako mi je doula pomagala roditi po naravni poti?
Spomin na moj prvi porod je boleč, nič prijeten. Ko mi je dan po predvidenem roku poroda nenadoma začela odtekati voda, sva se z možem v spremstvu dveh reševalcev odpeljala v porodnišnico. Po vaginalnem pregledu so ugotovili, da sem še popolnoma zaprta in da maternični vrat ni še nič zmehčan. Po opravljenem klistirju so se mi le začeli blagi naravni popadki, ki sem jih lepo predihavala. Ker so menili, da gre vse skupaj prepočasi, so mi začeli umetno pospeševati porod. Počutila sem se grozno. Ležala sem na postelji, z masko na ustih in nosu, strašno me je bolelo, zelo globoko sem dihala.
V trenutku sem zgubila zavest. Zbudila sem se šele v sobi – brez otroka, nevede, kaj se je sploh zgodilo. Dobro, da je bil ob meni mož, ki mi je počasi vse razložil – da sem imela urgentni carski rez, ker se je otroku slabo godilo.
Bilo mi je zelo hudo, ker rojstva sploh nisem doživela, ko sem se zbudila, otroka ni bilo ob meni, sledile so tudi številčne težave z dojenjem. Vendar sem nekako vse pozabila, ko je mali dopolnil približno pol leta.
Ko pa sem zopet zanosila, so se v meni začeli pojavljati strahovi, dvomi, hrepenenja v zvezi z rojstvom. Takrat mi je pomoč doule prvič prišla zelo prav. Kot najpomembneje se mi zdi to, da me je spodbudila k razmišljanju o naravnem porodu. Predlagala mi je dve zlati knjigi (Modrost rojevanja in Moj porodni načrt). Veliko sva se tudi pogovarjali. Potrdila je moje občutke, me poslušala, mi svetovala.
Med drugo nosečnostjo sem tako res spoznavala, kako čudovito je ustvarjeno žensko telo. V sebi sem našla skrite moči, ki so se borile, da bi otroček po naravni poti prišel na svet. Šla sem tudi skozi pot očiščevanja in odpuščanja vsem, ki so sodelovali pri rojstvu prvega otroka, saj sem imela občutek, kot bi bila posiljena – z umetnimi popadki in carskim rezom. Ko sem prehodila to pot, sem bila že v zadnjem mesecu nosečnosti, ko sem res poskušala narediti vse, da bi se otroček naravno rodil – veliko sem hodila, se sproščala, poglabljala, globoko v sebi verjela, da mi bo uspelo in vse skupaj izročala Bogu, Mariji in nekaterim svetnikom.
Tudi tu mi je pomoč doule prišla prav, saj je meni in možu priporočala nekatere odlomke iz knjige o duhovni pripravi na porod.
Po približno 14 dneh prigovarjanja, naj se detece vendarle rodi, je 9 dni po predvidenem roku poroda res začel dajati znake, da potrebuje več prostora in da bi že rad videl, kdo bi ga končno rad pestoval, in tako se je rodil zlati fantek.
Ko je porod minil, sem vsa srečna lahko zapisala: “Porod je čudovit vihar, ki tako močno prevetri žensko telo, da porodi otroka na svet.” in se zahvaljevala Bogu za vse ljudi, ki so mi pomagali, da sem rodila po čudoviti naravni poti!
JSP