parentsBaby_1461386cKmalu smo bili kmalu spet v igri z rednimi popadki in novimi, zanimivimi stvarmi, ki so pospešile čas. Poskusila sem predihavanje na žogi, na postelji, na blazini na tleh, na pručki, pri ripstolu, pod tušem. Gledanje na uro in razmišljanje o tem, kako dolgo sem potrebovala za kateri del, in računanje, kako dolgo bo to še trajalo, in strah pred tem, da bom preutrujena, da bi tako dolgo zmogla, me je ubijalo.

Sama sebe sem vedno, ko sem začela razmišljati o teh stvareh, hotela prepričati, da bom končala na carskem rezu. Če ne bi bilo Ane in babice, ki je bila veliko časa prisotna, ne vem, kako bi lahko zopet zapustila racionalno sebe in nadaljevala proces poroda brez razmišljanja in brez strahu, kaj bo čez eno uro ali dve. Vedno, ko sem izgubila občutek za čas, je čas hitreje mineval in manj sem bila utrujena od tega, manj me je bilo strah in lažje sem prenašala porod. Osebje me je vseskozi spraševalo, kje čutim popadke in vse bolj me je skrbelo dejstvo, da jih čutim v sprednjem delu in ne na križu. To mi je vseskozi vlivalo strah, da se nič ne dogaja, kot da delam nekaj narobe. Če bi vedela, da bom popolnoma odprta in bom še vedno čutila popadke bolj spredaj kot zadaj, bi bila bolj mirna. Tako je čas mineval, na obisk je prišla prijateljica, ki me ni zmotila, pač pa je moje misli spet odpeljala drugam, in spet je čas hitreje mineval in kar mi je dalo nove energije. Potem je zopet prišel vaginalni pregled. Pregledov se nisem več bala kot pri hčerki, nisem se bala bolečine, bala sem se le razočaranja ob centimetrih. Odprta sem bila 7 cm. To me je pobilo, saj sem si iz knjig ustvarila mnenje, da bo šlo od 5 naprej hitreje. V resnici je šlo, le da se je meni zdelo, da bi moralo iti še hitreje. Takšen je bil plan v moji glavi. Pobita sem obsedela na žogi in zopet začela razmišljati, zakaj se meni to dogaja in da bom zagotovo pristala na carskem rezu. Zopet smo šli čez proces prepričevanja, da bom rodila vaginalno, da ni še nič izgubljeno, da zdaj ni čas za obupovanje, ampak za borbo na vse ali nič. Ko sem pomislila, da bom morala vsem okoli sebe še enkrat povedati za svoj neuspeh, da bom morala spet čez enomesečni proces okrevanja, da bom prvih nekaj ur ločena od otroka in da bodo tudi druge, ki so prvič rodile s carskim rezom, pa si v drugo želijo vaginalno, izgubile upanje, sem se pripravila na boj. Babica je predlagala, da se odpravimo na sprehod po stopnicah, da bi se popadki okrepili. Takrat je Ana predlagala obisk kapele.

Mislim, da jo je sam Sveti Duh navdihnil. Dan prej mi je prijateljica razlagala o svojem porodu, kako zdravilen in pomemben je bil za njiju z možem, ko se ni nič dogajalo, obisk kapele. Izprosila sta mali čudež. Tudi jaz sem potrebovala čudež, da bi zdržala do konca. Sedaj to ni bilo več v mojih rokah, ampak sem tam vse predala v roke Boga. Pred njim sem na glas povedala vse svoje občutke. Iz mene je vrel obup, prošnja, strahovi, nevrednost, … Veliko mi je pomenilo, da je mož stal tam z mano, ob meni in me ni želel ustaviti. Lahko sem se zjokala in ni bilo nič narobe.

Potem smo se vrnili v porodno sobo. Odprta sem bila že cm več, ugotovili pa smo, da je otrok obrnjen v drugo smer, kot je to v navadi. Spet sem potrebovala nekaj časa, da so me prepričali, da bo samo nekoliko težje, ne pomeni pa to, da bom končala na carskem rezu.

Zdravnica je predlagala, da predremo plodove ovoje. To predrtje me še vedno bega, ker nikoli ne veš, kaj bi bilo, če bi se odločili drugače. Bi res bila možnost, da se otrok še obrne. Koliko dalj bi trajal zadnji del odpiranja in koliko več energije bi jaz izgubila. V zadnji fazi mi jo je zelo primanjkovalo. Popadki so bili zdaj bolj boleči. Ob meni je bila poleg moža in Ane tudi neverjetna babica, ki me je vseskozi zasipala z besedami potrditve, ki sem jih zelo potrebovala in so mi zelo prijale: »Kako čudovita si, dobro ti gre«. Čez nekaj časa smo naredili še zadnji vaginalni pregled, ker sem jaz čutila tudi bolečine v sprednjem delu trebuha. Zdravnica je ugotovila, da mi je na eni strani ostalo še malo materničnega ustja in da me le-to boli in ne karkoli z mojo brazgotino na maternici, zaradi česar bi bil potreben urgentni carski rez. In potem je rekla, da mi ga bo ročno odstranila. Bolelo je, vendar manj, ker sem pri več porodnih zgodbah o tem brala v knjigi Naravni porod in sem vedela, da če to uspe, pomeni, da bo prvi cilj, konec faze odpiranja, dosežen.

Potem je prišel najbolj zbegan del, ko nisem vedela, kaj smem in česa ne. Kaj pomeni potiskanje in kaj prepuščanje občutkom, ki so mi pravili, da moram na veliko potrebo, da moram potisniti otroka iz mene. Končno smo se zjasnili, kaj lahko in kaj ne in začela sem potiskati. Bilo je res v olajšanje, kakor so mnoge ženske pisale. Počutila sem se zmagovalno. To je bilo nekaj, česar pri prvem porodu nisem dosegla in končno sem dobila potrditev, da je ta porod drugačen in se lahko zato konča drugače. To mi je dalo moči in adrenalina in neverjetno veliko dodatne energije. Potiskala sem kake tri ure, vendar se je meni zdelo, da je bilo manj. Vesela sem, da sem lahko poizkusila več načinov potiskanja, da bi ugotovili, kateri je najbolj učinkovit. Čas se je s tem zmagoslavjem, da sem bila popolnoma odprta in sem lahko otroka začela potiskati na svet, popolnoma izgubil. Tudi ta druga babica je bila čudovita, ko me je vzpodbujala in mi prigovarjala, kako dobro mi gre. Ker je predolgo trajalo, glavica se je pri vsakem potisku komaj kaj prikazala, potem pa ker so bili popadki preredki, spet zlezla nazaj v moje telo, in ker sem bila jaz že popolnoma izmučena in ni kazalo, da bi se situacija kaj spremenila, smo se odločili, da našemu otroku na svet pomagamo z vakuumom in kasneje, tudi s prerezom presredka. Potisnila sem, kolikor sem lahko, nabrala sem še zadnje atome moči, vztrajala, da počakamo na višek popadka, da bomo, kolikor je le mogoče, delo naredili brez vakuuma, in končno smo zaslišali jok in na trebuh so mi položili najino dete. Nisem mogla verjeti, da nam je zares uspelo. Pa vendar tam je ležala, jaz sem vsa drgetala od mraza in od bolečine, mož jo je občudoval, bili smo skupaj v naših prvih trenutkih skupnega življenja. Mene pa je čakalo še mučno šivanje in pregledovanje. Vendar ne tako mučno kot zbuditi se popolnoma sama po carskem rezu v popolnoma drugačnih, čustvenih bolečinah. Ana je še poskrbela za naše fotografiranje, da imamo res prečudovite spomine na to neverjetno duhovno in fizično pustolovščino, poskrbela, da nam ni nič manjkalo in se v miru poslovila. Mi pa smo v blaženem miru vsi skupaj uživali v zmagoslavju in prijetni utrujenosti. Ni besed, ki bi opisale, kako potrjeno in močno se od tedaj čutim kot ženska. Če sem zmogla to, potem zmorem še marsikaj v življenju.

1 Comment on Vaginalni porod po carskem rezu – 3.del: prepustitev

  1. kako čudovit iskreni in otipljiv zapis vseh doživljanja, ki lahko spremljajo porodnico. Resnično ganljiva zgodba! IN zares zmagoslavna!!! Čestitke Ani in mamici!

Leave a Reply to Katja Amarislis Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.