bigstock_The_Baby_And_Mum_1605732Zakaj molčim?

Ker so nekatere stvari pretežke, da bi ti jih povedala.

Ker še vedno boli, kot bi bilo včeraj, in se bojim odpirati rano.

Ker je v meni še vedno nejevera, da se je to zgodilo ravno nama.

Ker na tihem nasedam misli, da sem si to zaslužila.

Ker me je sram.

Ker me zapeljuje misel, da je bolje, da nihče ne izve.

Ker bi potrebovala čas, tvoj sočuten pogled in robce. Tega te dni ni veliko na zalogi.

Ker se zvijam od bolečine ob misli na to, kaj mi boš odvrnila.

Ker se bojim, da boš razočarana.

Ker se bojim, da te bom jaz razočarala.

Ker bi rada sejala upanje, ne groze.

Ker vem, da bom v tebi prebudila vso tvojo grozo.

Tega nočem. Nimam moči še za tvojo strašno zgodbo.

Ker sem zaposlena z dojenčkom.

Ker je bolje tako, da se zaposlim s čim drugim.

Ker bom že kako.

Ker upam, da se bodo spomini potuhnili in jih ne bo več na plano, če jih le ne bom klicala.

Ker bi rada čim prej pozabila.

Ker sovražim.

Ker mi je odvratno misliti na to.

Ker bo v meni spet zagorel nemočen bes.

Ker je lažje gojiti zamero. Se večno ščuvati k brezplodnemu maščevanju.

Ker se mi zdi vse lovljenje vetra.

Ker vem, da ne morem ničesar doseči.

Ker ni mogoče ničesar spremeniti.

Ker je vseeno.

Ker se bojim, da se boste norčevali.

Ker se bojim, da boste rekli, da sem preobčutljiva.

Ker se bojim, da boste rekli, kaj še hočem.

Da je važno le, da sem preživela in da je otrok zdrav.

Ker se bojim, da boste potrdili, da je prav, da se je to zgodilo.

Na nek način se hočem sama vrteti v krogu.

Kaj bi drezala v ogenj.

Hočem se izživljati z bolečino in ostajati v tem trpljenju.

Ker je razočaranje preveliko. Brezno pregloboko.

Itak vas ne bom dosegla. Ne ponujajte mi roke.

Nekaj je hudo narobe z mano.

Ne znam roditi.

Moje telo je pokvarjen stroj, potreben popravila.

carrie-schneiderPa vendar hočem spregovoriti!

Ne more ostati vse za tistimi zidovi!

To se mi ne bi smelo zgoditi!

To se ne sme več dogajati!

Nisem kriva za brezčutnost.

Nisem kriva za nasilje.

Nisem si ga zaslužila.

Sprejemam žrtev, a nočem, da se ponovi.

Vstati hočem.

Povedati vsem.

Močna sem.

Pripada mi priznanje.

Pripada mi sočutje.

Želim ti povedati, ker hočem, da si okrepljena.

Hočem ti povedati, ker želim, da veš.

V sebi nosimo skrivnosti, a skrajni čas je, da jih slišijo.

Nikoli niso prisluhnili našim zgodbam.

Nikoli niso začutili, kar čutimo.

Pomotoma so nas zamenjali za stroje.

O, kako so se zmotili!
Žive smo, žive! V srcu je toliko gorečih občutkov,

tako odzivne smo za vse! Ko bi nas le kdo kaj vprašal!
Ko bi nas le prosili, da se odpremo!

Ostrmeli bi.

Morda bi se kdo ustrašil.

A stena bi padla,

mogočni zid bi treščil ob tla.

In pregrade ne bi bilo več.

Meje, ki ločuje mene in tistega, ki skrbi zame.

Neprehodne goščave, ki je ne uspeva prebroditi z nastrojenostjo.

Prepreke, ki ne bo nikoli odstranjena z nezaupanjem.

Še manj z nasiljem.

Nikoli s tem, da ostajava vsak pri svojem prav.

Ki jo lahko predre le poslušanje.

Obogatila bi drug drugega, če bi si le prisluhnila.

A eden od naju mora tvegati, da spregovori.

Želim poskusiti.

Prosim za pomoč.

Vem, da ste na moji strani.

In hvala za to!

1 Comment on V dialogu z mamo

  1. Oh… tako zelo iskreno, da boli… Pogumna in pametna ženska si, da zmoreš najti besede za vse to… Ne morem verjeti, da moraš ravno ti skozi vse to… v mojem spominu si vesela, optimistična a borbena ženska, pa vendar nekako nedolžna, čista… na razpolago drugim… So ti vzeli to dostojanstvo? To edinstveno čistost? Ana, jokam s tabo… Sram me je ob misli, da bbi te morda res “pahnila” v brezno z neprimernim odzivom in si ne upam poklicati… A med Tobijevim porajanjem sva se tako povezali… želim ti biti na razpolago, pa ne vem če sem primerna družba, sogovornica… Poišči me sama, prav? Klic, sms, sporočilo na fb ali kamor že pač… oglasi se! Mislim nate, na vaju… Katja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.