Včeraj smo obiskali ustvarjalno sosedo. V udobnih oblačilih, popackanih z rumeno barvo, je pleskala zadnjo plast fasade na svoji novi hiši, ki bo jeseni, če bo šlo vse po načrtih, otroški vrtec. Povabila nas je, da pridemo pogledat. Preden sem uspela obleči in obuti najmlajšega in z vozičkom pripeljati do nje, sta starejša dva že odvrgla kolesi, prijela v roke čopiča in “pomagala”. Tretji sin je skakal okoli njiju, iskal čopič in se tudi želel pri priči pridružiti. Ni mi preostalo drugega, kot da grem domov po predpasnike. Skušala sem v naglici najti kakšna stara oblačila, ki bi zaščitila še druge dele telesa, vendar mi ni uspelo. Ko sem se vrnila, je imel najstarejši že rumen rokav na novi jopici, a tak izraz na obrazu, da nisem imela srca, da bi mu preprečila užitek. Kljub temu me je dogodek tako vznemiril, da sem bila najbrž ob ogledu notranjosti hiše videti precej odsotna, čeprav me je lepota in ustvarjalnost, ki je kar žarela iz popleskanih sten z motivi pokrajin sveta, povsem prevzela.

Kakšen pogum! Kakšna sproščenost! Kakšne sanje! Soseda nas je vodila po bodočih igralnicah in razlagala, kje bo kaj stalo, kako si je zamislila dejavnosti (na voljo bodo tudi popoldanski programi in delavnice za otroke in starše). Navdušenje je kar velo iz nje.

In jaz? Razmišljam le o madežu na jopici, kar sem tudi nekajkrat poudarila.

Na poti domov sem se spomnila, kako sem prejšnji teden na spletnem seminarju Brene Brown naredila vajo o ustvarjalnih brazgotinah.

IMG_6193Napisali smo negativna sporočila, ki smo jih bili deležni skozi odraščanje o svoji ustvarjalnosti. “Pa kaj počneš? Spet packaš! Te zmešnjave ne bomo prenašali! Ali se tega ne moreš lotiti kje drugje/ kdaj drugič? Pa zakaj si to uničila? Ali imaš čas, da ga takole zapravljaš?! Ne, ne morem ti pomagati, imam delo! Nehaj me motiti s svojimi butastimi izmišljotinami!” 

Nanje smo nalepili obliže. Namenoma sem izbrala take z otroškimi motivi, saj takih “nalepk” nisem kot majhna nikoli smela kar takole za prazen nič uporabljati.

Na obliže smo napisali tolažilne besede, ki nam lahko danes pomagajo, da ne odnehamo, ko se hočemo lotiti nečesa ustvarjalnega.

“Vem, da si drugačna in ljubim tvojo posebnost. Kako dobro ti gre! Zelo lepo si to naredila. Vidim, da uživaš! To je dobro! Vem, kako si lahko pomagaš, da boš tole lažje izdelala. Vidim, da zavzeto delaš! Le kaj bo nastalo? Čaka me še to in to, a tudi čas za ustvarjanje je dragocen in si ga želim vzeti.”

S temi mislimi (nisem jih imela pred očmi, le spomin na vajo mi je ostal toliko živ, da sem ga lahko hitro ozavestila) sem se na kratki poti do doma uspela pomiriti. Otrokom sem razložila, kako želim, da se hitro slečejo, razvrstijo oblačila na dva kupa – takega, ki bo naslednji dan namenjen za ponovno vajo v pleskanju, in takega, ki ga moram nujno oprati, saj je novih oblačil res škoda, ter jim pomagala, da so bili kmalu pripravljeni na večerjo. Obrazi so jim žareli v pričakovanju novega popoldneva, ko bodo lahko šli k ustvarjalni sosedi.

Vam pa še tudi sporočim, ko bo vrtec imel ime in bo odprl svoja vrata za vse ustvarjalne duše.

Imate tudi vi kakšno rano, ki se vam odpira ob podvigih otrok?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.