Ko sem imela svojega prvega dojenčka, sem se sama sebi zdela neumna, ker sem ga tolikokrat fotografirala. Zdelo se mi je, da sem s fotoaparatom namesto z njim. In da puščam, da trenutki bežijo mimo, lovim jih le s fotografijami.

Danes čutim in menim drugače. Fotografsko oko mi pomaga, da opazim slučaje, ko sem hvaležna, ki se mi zdijo še kako vredni, da jih zapišem na fotografijo, hkrati pa tudi v srce. Kako srečna sem, da se lahko z albumi in fotoknjigami vračamo v čas, ki se ga otroci spominjajo le nekje skrito v svoji notranjosti ali pa podoživljamo trenutke, ko so se zabavali in se zasmejemo še enkrat na isti račun. Kako bi jim drugače ponazorila čas, ko jih še ni bilo, ali ko je bil le eden, nato dva, trije, zdaj štirje?

Res, zame so fotografije orodje hvaležnosti. Vse se neprestano spreminja in z njimi lažje sprejemam nezadržen tok življenja. Vsaj takrat ne hitim, ampak se ustavim, opažam, vpijam vase čarobnost trenutka.

Brene Brown pravi, da je velika razlika med tem, ali se čutimo hvaležne ali pa se vadimo v hvaležnosti. Tudi na slab dan lahko najdemo tri stvari, ki so bile dobre. Njen citat: “Veselje se sešteva. Kadar vadimo hvaležnost, si gradimo zaloge veselja.”

V navdih tudi vam pa nekaj naših zapečkarskih utrinkov preteklih dni 🙂

gratitude practice

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.